razmišljanja

O pasteh (de)globalizacije

Predpraznični čas je tradicionalno čas druženja ter srečevanja s sodelavci in z ljudmi, v službi katerih sem. Tovrstne priložnosti so praviloma namenjene izmenjevanju dobrih želja in nekoliko lahkotnejšim temam. V preteklih dneh je bilo takih srečanj kar nekaj, a je eno izmed njih odstopilo od prej omenjenega pravila ter me spodbudilo k pričujočemu zapisu na temo globalizacije. Skupinica ljudi, ki sem si ji pridružil, je namreč z vso resnostjo razpravljala o aktualnih izzivih naše države ter Evrope. Znanec na moji levi je zatrdil, da dokončne rešitve za finančno krizo ter za begunsko in migrantsko vprašanje (še) nimamo, pri čemer je za njun nastanek obdolžil ter hkrati tudi obsodil globalizacijo. Izzval me je z vprašanjem, kakšen je moj odnos do globalizacije.

Globalizacija nikakor ni nov pojem, saj se mnenja v zvezi z njo intenzivno krešejo vsaj že četrt stoletja. Tuji in domači državniki so sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja v svojih javnih nastopih veliko govorili o njej kot o nečem, kar se nam dogaja, kar nas bo povezalo v globalno vas in nam prineslo neizbežen napredek. V začetku tega tisočletja pa je ves ta optimizem začel kopneti in globalizacija je postala v prvi vrsti krivec za težave in izzive, v katerih smo se – ne po lastni izbiri ali (zgolj) lastni krivdi – znašli tudi mi in jih sami ne zmoremo rešiti.

… Globalizacija je koncept, na katerega je nalepljena nepregledna množica definicij. Meni je najbližja tista, ki globalizacijo opisuje kot skupek procesov, ki vodijo v čedalje večjo povezanost in medsebojno soodvisnost različnih delov sveta, tako da odnosi med ljudmi, državami in drugimi akterji postajajo čedalje manj odvisni od determinant časa in prostora.

Kakor sem že pojasnil prej omenjenemu krogu zbranih, odgovorom na izzive globaliziranega sveta, katerega del je tudi naša država ter naša evropska soseščina, ne bomo bližje z iskanjem »grešnega kozla« v globalizaciji. Globalizacija je koncept, na katerega je nalepljena nepregledna množica definicij. Meni je najbližja tista, ki globalizacijo opisuje kot skupek procesov, ki vodijo v čedalje večjo povezanost in medsebojno soodvisnost različnih delov sveta, tako da odnosi med ljudmi, državami in drugimi akterji postajajo čedalje manj odvisni od determinant časa in prostora. V zadnjih desetletjih se je močno spremenilo to, kaj za nas pomeni blizu in daleč, s kakšno hitrostjo in kam vse potujemo, na kak način in s kom vse lahko komuniciramo, kateri izdelki so na nam na voljo na policah lokalnih trgovin … To so le nekateri izmed primerov, kako globalizacija vpliva na naše vsakdanje življenje. Teh primerov je toliko in posegajo v toliko sfer družbenega življenja, da se globalizacija pojavlja v družbi kopice pridevnikov (ekonomska, finančna, kulturna, politična, tehnološka …).

Globalizacija ni nek nevtralni proces, temveč ima svoje akterje in interese.

Že osebne izkušnje z globalizacijo nam dajo slutiti, da ti procesi ne predstavljajo zgolj sprememb na bolje, temveč s seboj nosijo tudi marsikatera tveganja in pasti. Globalizacija ni nek nevtralni proces, temveč ima svoje akterje in interese. Žal moram ugotoviti, da se je v zadnjih desetletjih odvijala bistveno preveč v znamenju interesov kapitala in veliko premalo v interesu in v korist vseh ljudi. Slednje pojasnjuje, zakaj so pozitivni učinki globalizacije določene dele sveta in skupine ljudi praktično zaobšli ali pa ti deli sveta in skupine ljudi plačujejo nesorazmerno velik davek zanje. Globalizacijo tako v aktualnih kritičnih besedilih najpogosteje najdemo skupaj s pridevnikom neoliberalna.

Z globalizacijskimi procesi dobivajo globalno dimenzijo tudi problemi in izzivi v mednarodni skupnosti. Ob stopnji povezanosti in soodvisnosti sveta je tudi Republika Slovenija zelo intenzivno občutila globalno finančno in gospodarsko krizo ter migracijsko in begunsko problematiko. Medtem ko se nanju ni bilo mogoče v celoti pripraviti in ju preprečiti, pa je na nas zelo pomembna odločitev, kako bomo tovrstne izzive reševali. Posebej v primeru migracijske krize se je pokazala nevarnost, da se od kolektivizma, ki nam je po drugi svetovni vojni dal nekatere največje civilizacijske dosežke – med njimi človekove pravice, katerim namenjam še enega od svojih razmislekov – države obrnejo vsaka k sebi in iščejo načine, da bi se obvarovale pred migranti, torej pred »svetom«.

Kot odgovor na pasti globalizacije se ponuja politična deglobalizacija; izstop iz sistema kolektivnega dogovarjanja in oblikovanja politik. Populistični politiki izkoriščajo situacijo, ko dogodki na terenu prehitevajo sposobnost prilagajanja mednarodnih institucij in vanje integriranih držav na aktualne izzive, ter apelirajo na čustva volivcev z obljubami o blagostanju, ki ga bodo deležni, če podprejo njihove nacionalistične projekte. Spričo tovrstnih pozivov so politiki, ki vztrajajo pri kozmopolitski zavesti, označeni kot naivneži. Ne glede na to oznako, ki je bom morda deležen tudi sam, sem prepričan, da je obračanje hrbta mednarodnemu sodelovanju v korist izolacionizma ter protekcionizma korak v napačno smer.

V zvezi z deglobalizacijskimi težnjami sem še posebej zaskrbljen za usodo kodifikacije ter progresivnega razvoja mednarodnega prava. Konec druge svetovne vojne je prevladalo zavedanje, da sta izgradnja in vzdrževanje mednarodnega miru in varnosti tesno povezana predvsem s spoštovanjem človekovih pravic kot temeljnega standarda vsake demokratične oblasti ter mednarodno kazensko odgovornostjo posameznikov. Kaj bi bolje izrazilo kozmopolitsko zavest, kakor to, da države prenesejo del svoje suverene oblasti na mednarodna kazenska sodišča? Nürnberško in tokijsko sodišče sta pred roko pravice pripeljali osebe, odgovorne za najhujše zločine, strojene med drugo svetovno vojno. Sodišči sta presojali o individualni odgovornosti obdolžencev za zločine proti miru, vojne zločine ali zločine proti človečnosti. Obdolženi se pri tem niso mogli izgovarjati na to, da so zgolj izpolnjevali ukaze nadrejenih, na drugi strani pa uradnih oseb ni moglo zaščititi sklicevanje na imuniteto, tako da so se pred tribunaloma znašli tudi državni voditelji. Ideja, da hudi zločini, praviloma zagrešeni lokalno, predstavljajo grožnjo mednarodnemu miru in varnosti ter hudodelstvo zoper celo človeštvo, je vodila k nadaljnjemu razvoju mednarodnega kazenskega prava ter individualne kazenske odgovornosti. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja sta bili sledeč tem izhodiščem ter s ciljem preprečiti nekaznovanost za zločine ustanovljeni ad hoc sodišči, pristojni za sojenje v zvezi z vojnimi zločini, zagrešenimi na območju nekdanje Jugoslavije in v Ruandi. Svojevrsten mejnik ter znak globaliziranosti ne le nasilja, ampak tudi odgovornosti zanj, je vzpostavitev Mednarodnega kazenskega sodišča, znanega pod kratico ICC (International Criminal Court). S tem, ko je 1. julija 2002 v veljavo stopil Rimski statut kot njegova ustanovna in temeljna listina (Republika Slovenija ga je ratificirala konec leta 2001), smo dobili prvo stalno mednarodno kazensko sodišče. Mednarodno kazensko sodišče dopolnjuje kazensko jurisdikcijo pogodbenic statuta in skuša preprečiti, da bi kdorkoli ostal nekaznovan za najhujše zločine, ki prizadenejo ne le neposredne žrtve, temveč celotno mednarodno skupnost. Sodišče je tesno povezano s sistemom ter s tem z vrednotami Organizacije združenih narodov, tako da v njegovo pristojnost sodijo hudodelstva genocida, zločinov zoper človečnost, vojna hudodelstva in zločin agresije. Rimski statut ima trenutno 124 pogodbenic, kar je spodbudna številka, veliko manj spodbudno pa je dejstvo, da nekatere od najvplivnejših držav v mednarodni skupnosti (izstopajo Združene države Amerike ter Ruska federacija) statuta niso nikoli ratificirale ter da je v zadnjem obdobju na drugi strani nekaj držav napovedalo umik iz Mednarodnega kazenskega sodišča. Kritike ter napovedi izstopa več afriških držav (Burundi, Južna Afrika, Gambija) so razlog za zaskrbljenost ter svarilo pred možno erozijo mednarodnega kazenskega prava.

Primer Mednarodnega kazenskega sodišča nas vodi nazaj na začetek razmisleka o pasteh globalizacije, k vprašanju ali je odgovor nanje res izstop iz globalizacijskih procesov, v neko lokalno nadzorovano okolje. Ne le, da popoln lokalni nadzor v aktualni stopnji mednarodne povezanosti ni možen, temveč deglobalizacija po mojem trdnem prepričanju ustvarja veliko večja tveganja. V primeru mednarodne kazenske odgovornosti posameznikov je to past nekaznovanja in tveganje nastanka novih konfliktov, ki ogrožajo mednarodno mir in varnost. Medtem ko prevladujoči model zagotovo globalizacije ni optimalen, pa odgovor na pasti in negativne posledice, ki ga spremljajo, ni deglobalizacija.

Medtem ko prevladujoči model zagotovo globalizacije ni optimalen, pa odgovor na pasti in negativne posledice, ki ga spremljajo, ni deglobalizacija.

Tako pri svojem pri delu profesorja kot predsednika Državnega zbora venomer izpostavljam, da se je o aktualnih procesih v mednarodni skupnosti – to velja torej tudi za procese globalizacije – najprej potrebno poučiti, jih skušati razumeti, potem pa izkoristiti njihove prednosti in ublažiti negativne posledice. Potem pride na vrsto tudi to, da s svojim govorom in s svojim obnašanjem doma ter v mednarodni skupnosti skušamo vplivati na to, kaj je v jedru teh procesov, h katerim akterjem in interesom so usmerjeni. Prepričan sem, da je globalizacijo mogoče narediti bolj prijazno ljudem in okolju, če okrepimo vrednote in izboljšamo sodelovanje v okviru mednarodnih institucij, ki so plod vizionarstva ter kozmopolitske zavesti, hkrati pa opomin na to, da človeška zgodovina beleži tragične dogodke, za katere smo si obljubili, da se človeštvu ne smejo nikoli več zgoditi.

Prepričan sem, da je globalizacijo mogoče narediti bolj prijazno ljudem in okolju, če okrepimo vrednote in izboljšamo sodelovanje v okviru mednarodnih institucij, ki so plod vizionarstva ter kozmopolitske zavesti, hkrati pa opomin na to, da človeška zgodovina beleži tragične dogodke, za katere smo si obljubili, da se človeštvu ne smejo nikoli več zgoditi.

Sorodni članki