razmišljanja

Razvojna dimenzija (zunanje) politike ali zakaj velja v iskanju sreče pogledati tudi »čez planke«

Kljub pogosto upravičenim kritičnim pogledom na položaj najrevnejših in najranljivejših v naši družbi se dostikrat izgubim v mislih in premlevam, kaj vse je bilo potrebno, da se je Slovenija zasidrala v krogu držav, ki predstavljajo jedro sodobne mednarodne skupnosti; držav, ki po svojih najboljših močeh ljudem zagotavljajo dostojno in človeka vredno življenje, držav, v katerih je velika večina ljudi vendarle – srečna. Pot, ki smo jo do te točke prehodili zagotovo ni bila lahka, a hkrati na njej nismo bili osamljeni, čeprav smo stopali izključno z lastnimi koraki. Prehodili smo jo z našimi partnerji, zavezniki in prijatelji, s katerimi smo izmenjevali poglede na prihajajoče izzive, poglabljali in krepili naše odnose ter iskali priložnosti za nadaljnje medsebojno sodelovanje. Če se izrazim nekoliko drugače, svojo pravico do razvoja smo uresničevali in jo še vedno uresničujemo tesno vpeti v svet in dogajanje okoli nas ter ob zavedanju, da se pristen razvoj in napredek začneta šele takrat, ko so posameznice in posamezniki pripravljeni združiti moči za skupen uspeh.

V zadnjih desetletjih smo bili priča korenitim spremembam svetovnega reda. Konec hladne vojne, ki je 45 let zavirala razvoj mednarodne skupnosti, nam je ponudil priložnost za ponovni razmislek o razvojni poti vseh držav, tako razvitih kot tudi držav v razvoju. Od takrat naprej se namreč zavedamo, da s procesi mednarodnega razvoja ne gre ravnati kot z vsiljenim receptom, po katerem razvite države zgolj predpišejo, kateri ukrepi so v razvijajočih se državah potrebni za njihov lasten razvoj in napredek. Nasprotno, razvoj moramo razumeti kot tesno sodelovanje med razvitimi državami in državami v razvoju. To se je izkazalo za pravilno zlasti v današnjem svetu, v katerem politike držav postajajo vse bolj in bolj strnjene, prepletene in ne nazadnje, soodvisne. Kompleksna soodvisnost sedaj predstavlja našo realnost. Zato je potrebno vložiti še več truda v pospeševanje sodelovanja in vzpostavljanja svetovnega sistema, v katerem se ne bomo ločevali po stvareh, ki nas delajo različne – jeziki, kulture ali gospodarska blaginja – temveč bomo spoštovali in gradili na naši raznolikosti. Multikulturnost, večjezičnost, medkulturni dialog in medsebojni gospodarski razvoj morajo predstavljati temelje sodelovanja med razvitimi državami ter državami v razvoju. Zgolj na ta način bomo zagotovili trajni mir, stabilnost in gospodarsko ter kulturno blaginjo vseh držav – razvitih in tistih v razvoju.

Dejstva, da je danes pravica do razvoja kratena skoraj milijardi ljudi, da jo približno štiri petine svetovne populacije lahko uresničuje zgolj delno ter da se med mnogimi družbami in državami razvojne razlike povečujejo, zahtevajo svoj davek.

Danes lahko sleherni izmed nas nazorno ugotovi, včasih celo na lastni koži, kako intenzivno globalizacijski procesi vplivajo na soodvisnost akterjev v skupnosti, v kateri živimo. V tem svetu soodvisnosti ima vsak dogodek ter odziv nanj učinke, ki jih ne občutijo zgolj prizadete skupnosti, marveč se ti učinki prelivajo in čutijo mnogo širše. In prav v tem oziru vse prevečkrat pozabljamo na vprašanje razvoja ter težav z njegovo globalno neuravnoteženostjo. Dejstva, da je danes pravica do razvoja kratena skoraj milijardi ljudi, da jo približno štiri petine svetovne populacije lahko uresničuje zgolj delno ter da se med mnogimi družbami in državami razvojne razlike povečujejo, zahtevajo svoj davek. Posledice, kot so vse večji migracijski pritiski, odsotnost trajnega miru, ekstremizem in nestrpnost, okoljska degradacija ter revščina, so zgolj nekatere od najbolj opaznih pojavnih oblik tovrstnih neravnovesij. V Sloveniji in Evropi se danes še kako dobro zavedamo, da teh posledic ni čutiti le tam, kjer so najbolj očitne, marveč smo jih občutili – in jih še vedno čutimo – tudi pred lastnim pragom. Razmere, ki posameznikom ne omogočajo dostojnega in človeka vrednega življenja, so v nekaterih delih sveta trume ljudi potisnile na nevarno pot z željo in upanjem po varnejši, dostojnejši in perspektivnejši prihodnosti.

Politike mednarodnega razvojnega sodelovanja so namenjene prav naslavljanju takšnih scenarijev, s ciljem, da se z izvornimi problemi soočimo že pri njihovih koreninah. Ustvarjanje pristnih razvojnih partnerstev, v katerih se vzajemno prepoznajo temeljne potrebe šibkejših ter glavne zmogljivosti solidarnih partnerjev, je zato ključno. Le na takšni podlagi lahko namreč dosežemo tisto, čemur je mednarodno razvojno sodelovanje v praksi namenjeno –usklajevanju ekonomskih in socialnih vprašanj, izobraževanju, sistemskemu spopadanju z zdravstvenimi problemi, smotrnejšemu upravljanju z naravnimi viri v duhu trajnostnega razvoja, gradnji demokratičnih in odgovornih državnih institucij ter, gledano celostno, zagotavljanju človekovega razvoja.

Preudarno, usmerjeno in učinkovito mednarodno razvojno sodelovanje se že vrsto let uvršča med prioritete slovenske zunanje politike, svoje pomembno mesto pa je našlo tudi v strateških zunanjepolitičnih dokumentih, ki sta jih v tem mandatu sprejela vlada in Državni zbor. Odločevalci s tem svojega dela še zdaleč nismo zaključili, saj nas v bližnji prihodnosti čaka tudi prenova nacionalne resolucije o razvojnem sodelovanju ter prenova zakonskega okvira za njegovo izvajanje. Vsi ti procesi potekajo v pomembnem in pomenljivem trenutku. Nahajamo se namreč v obdobju, v katerem na eni strani ocenjujemo svojo uspešnost pri izpolnjevanju zdaj že iztečenih, a mnogim dobro poznanih Razvojnih ciljev tisočletja, na drugi pa odločno vstopamo v obdobje izvajanja Agende 2030 za trajnostni razvoj, h kateri so se države pod okriljem Organizacije združenih narodov zavezale pred slabim letom in pol. Menim, da je Agenda 2030 pomembno preobrazila pristop mednarodne skupnosti do razvojnih vprašanj, saj so novi cilji trajnostnega razvoja bolj kot kdajkoli usmerjeni k nam, k ljudem: nastali so v tesnem sodelovanju z vsemi deležniki ter v nasprotju z razvojnimi cilji tisočletja nagovarjajo sleherno državo na svetu in ne le tiste v razvoju. S tem je vprašanje razvoja in mednarodnega razvojnega sodelovanja postalo še bolj vključujoče. In prav zaradi tega bodo svojo pomembno vlogo, s katero bodo prispevali k nacionalnemu udejanjanju ciljev trajnostnega razvoja, odigrali tudi parlamenti, vključno z institucijo, ki ji predsedujem sam.

Zakaj bi morali ti cilji zanimati Državni zbor ter ljudi, katerih interese zastopa? Zato, ker so naša življenja danes bolj kot kdajkoli tesno povezana z življenji ljudi, ki živijo na drugih celinah, v drugih kotičkih sveta. Od tega imamo številne koristi, saj nas ta povezanost bogati materialno, kulturno in spoznavno. A hkrati bi se morali zavedati, da ta povezanost in te koristi ustvarjajo tudi odgovornost. Odgovornost, da tudi mi in naša država po svojih najboljših močeh prispevamo k pravičnejšemu in enakopravnejšemu svetu. Odgovornost, da družbene, gospodarske in okoljske probleme rešujemo v sodelovanju z vsemi akterji v mednarodni skupnosti, bodisi državnimi bodisi nedržavnimi. Odgovornost, da se zavzamemo za javno dobro, za dobro vseh.

Pri vsem tem pa si ne dovolimo pozabiti, da razvojnih politik nikakor ne gre enačiti z miloščino. Daleč od tega, od njih imamo koristi vsi. Tegobe sodobnih družb se namreč ne ustavljajo na državnih mejah, prav nasprotno, so izrazito mednarodne in globalne narave ter se dotikajo sleherne posameznice in posameznika. A kako naj se s takšnimi izzivi soočimo kot svet, kot, če se lahko tako izrazim, enotna človeška skupnost? Kako naj se s takšnim izzivom družno soočijo Slovenija, Evropa in drugi akterji v mednarodni skupnosti? Morda lahko rešitve iščemo v starem pregovoru avstralskih Aboriginov, ki pravi: »Če si mi prišel pomagat, izgubljaš čas. Če pa si prišel, ker verjameš, da je tvoja svoboda neločljivo zvezana z mojo, potem delajva zanjo skupaj«. Odgovore na izzive sodobnih globalizacijskih procesov in njihovih posledic moramo iskati v solidarnosti, ki bo temeljila na pristnih razvojnih partnerstvih, v katerih se vzajemno prepoznajo temeljne potrebe ter glavne zmogljivosti solidarnih partnerjev. Le na takšni podlagi lahko dosežemo tisto, čemur je mednarodno razvojno sodelovanje namenjeno – boljšemu in pravičnejšemu upravljanju z nepredvidljivo globalizacijo kot dejstvom našega vsakdana.

Slovenija je prelepa država. Je naša država. A v tem svetu še zdaleč ni sama. Zato velja v iskanju naše sreče pogledati tudi čez planke. Prepričan sem, da nam ne bo žal.

Sorodni članki