razmišljanja

O sedanjosti in prihodnosti naših temeljnih pravic

V zadnjih letih je misel, da so svet, ekonomija in politika pozabili na človeka, na žalost postala skorajda pregovorna. Ob vse hitrejšem tempu našega vsakdana, nemalokrat prisotni odtujenosti drug od drugega ter v primežu domnevno vse bolj »potrebnih« optimizacij, fleksibilizacij, racionalizacij in še kakšne druge mantre globaliziranega sveta, smo ideale, za katere so se borili in izborili naši predhodniki, precej potisnili vstran. Vse prevečkrat pa ob tem tudi pozabljamo, da imamo v srčiki naše biti pravzaprav vsi en in edinstven temeljni cilj, eno in edinstveno temeljno nalogo – da zase, za svoje bližnje in za slehernega sočloveka ustvarimo pogoje življenja in delovanja, ki bodo omogočali razcvet človekovega dostojanstva. Našega dostojanstva.

Pretekli tedni, pa tudi tisti, ki so še pred nami, nas na to opozarjajo z obeleževanjem zgodovinskih prelomnic, ki skrb za človeka postavljajo v žarišče razvijajoče se kozmopolitske skupnosti; enotne moralne skupnosti človeštva, ki je posameznice in posameznike ustoličila kot nosilce vrste temeljnih pravic in svoboščin, ki jim pripadajo izključno na podlagi njihove človečnosti. Pred približno mesecem dni smo tako obeležili mednarodni dan človekovih pravic, ki nas spominja na tisti nepozabni 10. december leta 1948, ko je Generalna skupščina Organizacije združenih narodov sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic, dokument, ki danes predstavlja temeljno izhodišče za prepoznavanje in pripoznavanje naših temeljnih pravic in svoboščin. Seveda bi bili krivični, če bi dejali, da so človekove pravice in omejevanje samovolje nosilcev oblasti rezultat zgolj in samo boja naših generacij. Že razsvetljenski misleci so s konceptom družbene pogodbe predpostavili novo, organsko in intrinzično vlogo človeka v družbi in državi, pri tem pa se naslanjali na idejo naravnih, od boga danih in prirojenih pravic. Kot takšne so jih, denimo, prepoznali tudi ustanovni očetje Združenih držav, ki so leta 1776 v slavno Deklaracijo neodvisnosti zapisali, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki ter s strani Stvarnika obdarovani z neodtujljivimi pravicami do življenja, svobode in iskanja sreče. A to, seveda, ni dovolj. Tudi utilitarist Jeremy Betham je zamisel o naravnih pravicah človeka razumel kot zgolj in samo čustveni apel na zatirane ter jih označil za »poveličani nesmisel« ter razkril tisto, česar si oblastniki niso upali – da bo človek obdan s temeljnimi pravicami šele takrat, ko bo te pravice, kot tudi človeka kot njihovega subjekta, priznala tudi pristna zakonska norma.

Že razsvetljenski misleci so s konceptom družbene pogodbe predpostavili novo, organsko in intrinzično vlogo človeka v družbi in državi, pri tem pa se naslanjali na idejo naravnih, od boga danih in prirojenih pravic.

In tako se je pravzaprav začelo. Od razsvetljenstva naprej so države korak za korakom, počasi, a vendarle, človeku pripisovale in priznavale vse večji korpus temeljnih pravic in svoboščin. Še več, celo na ravni mednarodne skupnosti, kjer pravila igre določajo anarhični red in politika moči, se je sčasoma pričela oblikovati prvobitna kozmopolitska zavest, ki je narekovala oblikovanje sveta, ki naj bo narejen po meri človeka. Od prepovedi trgovine s sužnji, omejevanja grozot vojnega nasilja, varstva manjšin, pa vse do rojstva poprej omenjene Splošne deklaracije človekovih pravic; zdelo se je, da človek ne bo več pozabljen. V desetletjih po drugi svetovni vojni smo lahko sledili, upal bi si dejati, pristnemu razvoju kolektivne zavesti človeštva. Pod okriljem Organizacije združenih narodov ter specializiranih regionalnih organizacij – za Slovenijo je v tem oziru še zlasti pomemben Svet Evrope – so se človekove pravice širile območno in področno, rastoča gibanja za njihovo udejanjanje pa so iz leta v leto dobivala nov zagon.

Od prepovedi trgovine s sužnji, omejevanja grozot vojnega nasilja, varstva manjšin, pa vse do rojstva poprej omenjene Splošne deklaracije človekovih pravic; zdelo se je, da človek ne bo več pozabljen.

Ne nazadnje, tudi slovenska Ustava, katere 25. obletnico razglasitve smo obeležili nedavno, je temeljnim človekovim pravicam in svoboščinam namenila pomembno in široko vlogo v mladi slovenski državi. Prav s tem smo pokazali, da Ustava predstavlja, kot sem v preteklosti že večkrat dejal, naš temeljni vrednotni, moralni in aspiracijski kompas, naš smerokaz, za kaj se borimo ter za kaj si bomo prizadevali v časih, ki so pred nami. Poleg tega, da smo s takšnim temeljnim pravnim aktom osrediščili človekovo dostojanstvo v biti naše skupnosti, pa smo pritrdili tudi ideji, da spoštovanje človekovih pravic in svoboščin predstavlja neizpodbiten del naše državnosti. Kot predstavnik ene izmed vej oblasti v naši državi zato spoštovanje in udejanjanje ustavnih pravic razumem kot svojo primarno in neogibno nalogo. Če bomo na to pozabili, se bomo namreč kaj hitro znašli v nevarnosti, da pozabimo tudi, zakaj smo se za samostojno Slovenijo sploh odločili.

A drznil bi si dejati – in prepričan sem, da bi se mnogi z menoj strinjali –, da živimo v času, ki nobeni generaciji človekovih pravic ni najbolj naklonjen. Grožnje terorizma so v zadnjem desetletju države pahnile v varnostni refleks, ki v nacionalnih in mednarodni javnosti odmeva kot navidezna potreba po tem, da stopimo korak nazaj. Da se odpovemo težko priborjenim mehanizmom zavor in ravnovesij, ki oblastnikom prepovedujejo prekomerne posege v našo zasebnost in naše dostojanstvo ter da mnoge priborjene pravice odpovemo tudi drugim. Smo to res pripravljeni storiti? Smo mar pozabili, da kompleksni problemi, s katerimi se srečujemo, potrebujejo enako ali morda tudi še bolj kompleksne rešitve? Neredko se že zgodi, da dejanja, nevredna človeka, posplošeno pripišemo kar celotnim družbenim skupinam. Tiste, ki pred grozodejstvi bežijo, smo pričeli enačiti s tistimi, ki grozodejstva zagrešijo. Več nadzora smo pričeli samoumevno enačiti z več varnosti. Pri tem pa pozabili na – človeka. Pozabili smo na njegovo svobodo in dostojanstvo, na njegovo enakost ter na našo solidarnost. V času, ki je ključen, se moramo obrniti navzven in ne navznoter. To je tisto, kar nas definira kot človeštvo, kot družbo in, ne nazadnje, kot državo.

Več nadzora smo pričeli samoumevno enačiti z več varnosti. Pri tem pa pozabili na – človeka.

Tekom razvoja človekovih pravic država kot organizirana skupnost, v kateri živimo, v odnosu do posameznika ni postala zgolj omejena, marveč tudi pooblaščena. Druga generacija človekovih pravic državi namreč ravnanj več zgolj ne prepoveduje, marveč tudi zapoveduje, s tem pa vzpostavlja aktiven odnos med »vladarji in vladanimi«. Deklarirane ekonomske, socialne in kulturne pravice, kakršne najdemo tako v mednarodnih dokumentih kot tudi v naši Ustavi, so še posebej pomembne v časih gospodarskih in finančnih kriz, kakršno je svet izkusil – in jo marsikje še vedno izkuša – v preteklih letih.

Prepričan sem, da je v časih, ki jih zaznamujejo naraščajoče družbene neenakosti, časih, ki so premnoge pahnili v človeka nevredno življenje, bolj kot kdajkoli pomembno, da gibanje za človekove pravice z zanosom artikulira temeljna načela človekovega dostojanstva, ki se jim države ne smejo odpovedati niti v najtežjih trenutkih. Na nas, predstavnikih ljudstva pa je, da tem artikulacijam prisluhnemo ter razmislimo o vlogi, ki jo mora država odigrati na področju pravične (raz)delitve bogastva in sadov gospodarske rasti; vse to z enim samim temeljnim namenom – da ekonomske, socialne in kulturne pravice, h katerim smo se zavezali, ne ostanejo mrtva črka na papirju. Da te pravice ne bodo zgolj »programske norme«, marveč pristne, splošno veljavne pravice vseh in vsakogar.

Vsi izzivi na področju človekovih pravic, ki ležijo pred nami, seveda niso razlog za obup. Prav nasprotno, so razlog za ponoven zagon naših moči in skupnih naporov, da človekove pravice zares postanejo realnost. In čeprav – in temu ne more nasprotovati prav nihče – sta za udejanjanje človekovih pravic in svoboščin v prvi vrsti zadolžena država in njen aparat, je naloga vseh nas, da pripomoremo k spodbujanju kulture človekovih pravic. In tudi zato si želim, da bi v teh, za človekove pravice nejasnih časih svojo vlogo odigrali vsi; da bi njihova intelektualna dediščina zares zaživela tudi med današnjimi misleci, da bi v družbi pojavljajoče se partikularne diskurze sovraštva nadomestili diskurzi spoštovanja in enakosti ter da bi človekove pravice in človekovo dostojanstvo postalo izhodišče razmišljanj odločevalcev – ne zgolj včasih in ponekod, ampak vedno in povsod. Ob tem velja izpostaviti besede odhajajočega generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov Ban Ki-moona, ki je ob letošnjem mednarodnem dnevu človekovih pravic dejal: »Podpirati človekove pravice je v interesu nas vseh. Spoštovanje človekovih pravic spodbuja dobrobit slehernega posameznika, stabilnost vsake družbe in harmonijo našega povezanega sveta.«

In čeprav – in temu ne more nasprotovati prav nihče – sta za udejanjanje človekovih pravic in svoboščin v prvi vrsti zadolžena država in njen aparat, je naloga vseh nas, da pripomoremo k spodbujanju kulture človekovih pravic.

Tako v Državnem zboru kot tudi izven njega, pa tudi izven meja naše države, rad spregovorim o človekovih pravicah, pa naj si bo to ob spominu na tragične žrtve hudodelstev naše civilizacije, mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami, izzivih, ki jih predstavljajo aktualni begunski in migracijski tokovi, ali ob katerikoli drugi priložnosti, ki se dotakne vprašanja naših najbolj temeljnih pravic. Tega ne počnem zgolj zato, ker je s človekovimi pravicami že od nekdaj tesno povezana moja poklicna pot, niti zato, ker bi se od mene kot predsednika Državnega zbora to pričakovalo. To počnem zato, ker v človekove pravice iskreno verjamem; ker verjamem v človekovo svobodo in enakost, v našo skupno dolžnost, da zagotovimo njegov dobrobit in njegovo dostojanstvo. Tudi zato bom vedno storil vse, kar je v moji moči in pristojnosti, da zavarujem »svetost« norm, ki so meni ter slehernemu sočloveku podarile neodtujljive ter nedeljive pravice in svoboščine tudi za prihodnje rodove. To ni le obljuba, to je moja zaveza.

Sorodni članki