razmišljanja

Evropska unija na razpotju

60 let mineva od takrat, ko je Evropska unija stopila na pot svojevrstnega projekta, rojenega v negotovih in neprijaznih časih, ki pa niso uspeli zatreti duha in moči idealizma. A vendar si niti največji idealisti leta 1957 niso predstavljali, da bo šest desetletij pozneje Evropska unija združevala 28 držav, da bo imela več kot 500 milijonov prebivalcev, predvsem pa, da bo postala področje blaginje, varnosti in miru. Četudi so si snovalci povojne ureditve želeli predvsem slednje, je Evropska unija civilizaciji naše celine v zadnjih desetletjih dala veliko več.

Ta pot razvoja ni bila lahka, predvsem pa ne ravna. Na njej je bilo ogromno ovinkov in težav. Od ‘evroskleroze’ v 70-ih letih, do spraševanj o širitvah; najprej tisti iz leta 1973, nato o širitvah v letih 1981, 1986 in 1995, dilemi o ‘Velikem poku’ leta 2004, v katerem je v Evropsko unijo z devetimi drugimi državami vstopila tudi Slovenija, pa vse do širitev v letih 2007 in 2013. Danes, 60 let po začetku pospešene evropske integracije seveda živimo v drugačni Evropski uniji od tiste, ki so jo začrtali naši predhodniki. A vrednote, ki jim moramo ostati zvesti, so iste. Gre za vrednote miru, solidarnosti, blaginje, predvsem pa odnosa do bližnjega. Zlasti slednjo vrednoto je Evropska unija po letu 2004 najbolj izgubila izpred oči. S širitvijo, ki ji ni sledilo utrjevanje in poglabljanje, ter spričo teže novih globalnih izzivov, je Evropska unija začela pešati. Vsaka država je začela postavljati v ospredje predvsem svoje namesto skupnih interesov in vse bolj je usihala pristna in iskrena želja, da bi gradili skupne politike. Slednje nas je oddaljilo še za korak dlje od skupnega cilja, saj skupnih politik ni nujno le graditi, ampak tudi izgraditi.

Profesor Iztok Simoniti je v enem od svojih del (2011) zapisal:

Do sedaj so vse slovanske in druge vzhode države pokazale samo t. i. pasivno kreativnost; vse so vgradile v svoj notranji pravni red pravila EU, ki so rezultat zahodnega uma in praks. Vendar bodo morale nove države članice pokazati tudi izvirno kreativnost tako, da bodo prispevale k oblikovanju novih pravil (konceptov in praks), uporabnih znotraj in zunaj EU, ki želi imeti pomembno globalno vlogo. Če Slovani ne bodo intelektualno in organizacijsko prispevali k delovanju Evropske unije, bodo pravila, tako kot do sedaj, ustvarjale zahodne države. To bo pri Slovanih postopoma povzročalo frustracije, na Zahodu pa kompleks večvrednosti in vprašanja v smislu »zakaj smo jih sploh spustili v našo hišo, saj zaradi neznanja ustvarjajo, ne pa rešujejo probleme«. Občasne ideje o Evropi dveh hitrosti so implicitna kritika vzhodne nekreativnosti.

Prav to je odlično izhodišče za razmišljanje o tem, kakšno Evropsko unijo in širšo Evropo prihodnosti želimo.

V katerokoli smer že zastavimo svoj razmislek, se moramo pri tem dotakniti analize Evropske komisije, ki ob je 60-letnici Evropske unije pred dnevi predstavila pet možnih scenarijev, kako naprej.

To, da se Evropska komisija ukvarja z vprašanjem prihodnosti Evropske unije, se mi zdi korak v pravo smer, še bolj pomembno pa je, da o teh scenarijih vodimo konstruktiven dialog, ki nas bo pripeljal do odgovora, kje želimo mi, državljanke in državljani Slovenije biti oz. bolje, kakšna naj bo Evropska unija, ki jo bomo soustvarjali. Ukrojiti jo moramo namreč tudi po naši meri in po naših potrebah. Do sedaj smo to počeli izjemno redko. Kot ugotavlja profesor Simoniti, smo z veseljem prenašali, kar je bilo dogovorjeno v Bruslju, a sočasno smo z veseljem Bruselj okrivili za vse, česar doma nismo znali sami opraviti, ali za to, kar smo opravili slabo. In seveda se danes zdi, da je za naše težave kriv Bruselj, ki v očeh javnosti pooseblja Evropsko unijo. Veliko težje delež odgovornosti za nastali položaj pripišemo sami sebi, predvsem svoji pasivnosti. Zato je še toliko bolj pomembno, da ne zamudimo še ene priložnosti, da z izoblikovanimi stališči aktivno sodelujemo v razpravi, ki bo za nas in za Evropsko unijo še veliko bolj vitalnega pomena.

Da bi lahko sodelovali v razpravi o prihodnosti Evropske unije je najprej ključno razumeti, kaj vsak izmed petih možnih scenarijev, s katerimi Evropska komisija uokvirja razpravo, sploh pomeni.

Da bi lahko sodelovali v razpravi o prihodnosti Evropske unije je najprej ključno razumeti, kaj vsak izmed petih možnih scenarijev, s katerimi Evropska komisija uokvirja razpravo, sploh pomeni.

Prvi scenarij je scenarij nadaljevanja skupne poti v okviru že dosežene stopnje povezanosti. Gre za izboljševanje učinkovitosti na področjih zagotavljanja delovnih mest, gospodarske rasti, blaginje. Dejansko gre za okrepitev obstoječega stanja tam, kjer že imamo skupne politike. Gre za, če se lahko tako izrazim, za stopicanje na mestu. Nič več in nič manj.

Drug scenarij je korak nazaj. Ta scenarij stavi zgolj na skupni trg in svoboščine, ki jih skupni trg omogoča. Pri tem pušča prostor za krepitev učinkovitosti, ne omogoča pa veliko razprave o razvojnem momentu Evropske unije. Rečeno drugače, je korak, ki poudarja besedo ‘sodelovanje’, pa še to zgolj na redkih izbranih področjih, široko pa se izogiba ‘integraciji’.

Tretji scenarij določa Evropsko unijo več (dveh,morda celo treh, štirih …) hitrosti. Gre za fragmentacijo Evropske unije, predvsem pa gre za dejansko delitev na tiste članice, ki od Unije želijo več, in tiste, ki so zadovoljne z manj. Ta scenarij omogoča predvsem ‘zastonjkarstvo’ določenih učinkov poglabljanja integracije, a hkrati ukinja solidarnostno klavzulo, ki je v delovanje Evropske unije vgrajena že od leta 1957.

Četrti scenarij je korak nazaj, na izhodišča. S ciljem, da se tisto, kar že imamo, počne bolj učinkovito, a sočasno se Evropski uniji ne daje novih pristojnosti. Ta scenarij na dolgi rok pomeni stagnacijo Unije in predvsem njeno nemoč v mednarodnih odnosih. In to je tisto, kar me pri tem scenariju najbolj skrbi.

Zadnji scenarij je namenjen temu, da skupaj naredimo več. Sliši se lepo, a vprašanje je, če ta trenutek obstaja potrebna politična volja za to. V Evropski uniji, ki je še vedno ‘utrujena’ od gospodarske krize, – utrujenost in naveličanost ter stopnjo nezaupanja pa je še povečala neusklajenost politik v zvezi z vprašanjem migracij – je ‘narediti več’ lahko izjemno tvegan eksperiment. Vprašanje je, če je izvedljiv.

Ne glede na to, v katerem scenariju vsak izmed nas išče nadaljnji razvoj evropskega projekta – bodisi v stopicanju na mestu bodisi v idealih evropske federacije –, sam menim, da se moramo v prvi vrsti zavedati, da nobena izmed predstavljenih poti ne pomeni jasnega, enotnega, še zlasti pa ne edinega koraka naprej. Prav nasprotno, zbliževanje pogledov različnih sogovornikov skozi proces konstruktivnega večstranskega dialoga bo gotovo pokazalo, da se naša prihodnost nahaja nekje vmes. V tem vrtincu diskusij in idej si bo Slovenija vedno prizadevala, da ostane zvesta evropskemu duhu ter trdno zasidrana v pristanu medsebojno najbolj povezanega dela evropske integracije. Svoje mesto bomo vedno iskali v jedru Evropske unije, ki predstavlja najbolj pristno območje miru, blaginje in varnosti. Tako kot katerakoli druga država članica, tudi Slovenija najbolj perečih izzivov, ki krepko presegajo meje naše države, sama namreč ne more premostiti. Za učinkovito reševanje transnacionalnih problemov Evropa potrebuje nadaljnjo poglabljanje in krepitev integracijskih procesov, ki bodo na eni strani spodbudili še hitrejši napredek na področju gospodarske, socialne in teritorialne kohezije Evropske unije ter na drugi strani omogočili odločnejše in pa predvsem prepričljivejše delovanje Evropske unije v njeni soseščini in širše. Pri tem mora Slovenija zagotovo nadaljevati tudi s posvečanjem posebne pozornosti regiji Zahodnega Balkana, kjer moramo še naprej predstavljati ključnega zagovornika pristnega napredka držav regije na njihovi poti v evropske integracije. Širjenje evropskega projekta je namreč neizbežno, v kolikor želimo nam in naši soseščini zagotoviti miren in napreden jutri.

Danes je najlažje biti populist. Ker to nosi politične točke. In ker se to obrestuje.

Danes je najlažje biti populist. Ker to nosi politične točke. In ker se to obrestuje. Lepo je biti evroskeptik, ker je to moderno. Bruselj je vedno priročen grešni kozel. Ampak ali je takšno početje dolgoročno vzdržno? Ali lahko s takšnim obnašanjem naredimo kaj koristnega za razvoj naše države? Največ, kar lahko z njim dobimo, so volitve. A to je kratkoročno, politično pragmatično razmišljanje in nič več. James Freeman Clarke je na to temo prispeval sledečo pomenljivo misel: »Politik misli samo do naslednjih volitev, državnik pa o prihodnosti generacij, ki prihajajo«. Si v Sloveniji želimo politikov ali državnikov? Presojo prepuščam vam …

 

Sorodni članki