razmišljanja

Kje so meje našega sveta?

Zrelost družbe in države se kaže na veliko različnih načinov. Eden izmed pokazateljev stopnje dosežene zrelosti je tudi obnašanje ter zastopanje lastnih vrednot in interesov v mednarodni skupnosti. Zunanja politika, ki bi jo ob mnogih obstoječih definicijah najlažje definirali kot skupek idej in ravnanj v odnosu do drugih akterjev v mednarodnem prostoru, nam več kot o drugih pove o nas samih in o tem, kje si postavljamo meje svojega sveta.

Zunanja politika je sicer le ena izmed politik, ki jo Državni zbor sooblikuje in ki pri nas le ob redkih priložnostih pridobi na svoji pomembnosti in vidnosti v odnosu do drugih političnih vprašanj. Kot strokovnjak za področje mednarodnih odnosov v trenutni funkciji predsednika Državnega zbora ter tudi člana Odbora Državnega zbora za zunanjo politiko sem izjemno zadovoljen, da je aktualni sestav Državnega zbora julija 2015 sprejel prenovljeno Deklaracijo o zunanji politiki Republike Slovenije. Na osnovi te deklaracije je vlada potrdila tudi strateški dokument, ki konkretneje opredeljuje aktivnosti za doseganje zastavljenih ciljev naše zunanje politike.

S sprejetjem oz. prenovo temeljnih zunanjepolitičnih dokumentov smo izpolnili ključne zaveze iz koalicijskega sporazuma na tem področju, dobili novo kvalitetno podlago za razpravo o zunanji politiki v Državnem zboru in smernice za sprejemanje odločitev v času mnogih izzivov in hitro spreminjajočih se razmer v mednarodni skupnosti. Pojav novih konfliktnih območij in z njimi povezanih izzivov, kakor so migracije, popularnost populizma, dogodki, ki prinašajo negotovost glede prihodnjega delovanja Evropske unije, spodkopavanje avtoritete (mednarodnega) prava ter obračanje hrbta večstranskemu in trajnejšemu povezovanju v mednarodni skupnosti, so zunanji politiki že dali nekoliko večjo težo. Poleg stalnih razprav o zunanjepolitičnih temah na sejah pristojnih delovnih teles in občasno tudi plenarnih zasedanjih je v aktualnem mandatu zelo intenzivna mednarodna dejavnost Državnega zbora – od obiskov predsednika Državnega zbora v tujini do aktivnosti skupin prijateljstev z drugimi državami. Parlamentarna diplomacija se je pokazala kot dragocen komplementarni instrument za vzdrževanje dialoga glede odprtih zadev med državami ter tudi glede širših, globalnih izzivov.

Novi deklaracija in strategija na področju zunanje politike pa nista pomembni le zato, ker se je povečalo število minut, ki smo jih v postopku njunega sprejemanja ter obravnavanja poročila ministra o implementaciji obeh v Državnem zboru dodatno odmerili zunanji politiki. S tema dokumentoma je Republika Slovenija pridobila sidrišče svojega zunanjega delovanja in – ob njunem doslednem izvajanju – podlago za kontinuiteto v slovenski zunanji politiki. Kakor poudarja dr. Ernest Petrič, je »pri uresničevanju ciljev zunanje politike pomembna kontinuiteta odločanja in tudi kontinuiteta tistih, ki pri odločitvah sodelujejo. /…/ Za pridobitev ugleda je potreben daljši čas uspešnega, doslednega, na vrednotah temelječega zunanjepolitičnega delovanja. Zapraviti pa ga je mogoče hitro, z nekonsistentno, nenačelno zunanjo politiko in nesposobno diplomacijo.«

Republika Slovenija je ob šele dobro dopolnjenih petindvajsetih letih samostojnosti seveda še vedno v procesu izgrajevanja kontinuitete v svoji zunanji politiki. Toda cilj in smer razvoja sta znana; Deklaracija jasno izpostavlja nujnost usklajevanja vseh mednarodnih dejavnosti in vseh deležnikov na področju mednarodnih odnosov Republike Slovenije ter povezovanje teh dejavnosti v skladno, verodostojno in celostno zunanjo politiko.

Tovrsten zapis v naši zunanjepolitični deklaraciji kaže, da uspešna zunanja politika države zahteva delovanje po drugačnih načelih, kakor je to običajno v notranjepolitičnih procesih. Že starosta znanosti o mednarodnih odnosih v Sloveniji dr. Vlado Benko je v svojih temeljnih delih izpostavil, da zunanjo politiko lahko razumemo tudi kot nadaljevanje notranje, saj se v notranjepolitičnih procesih izoblikujejo cilji in interesi, ki jih država zastopa navzven. Povezanost med obema politikama pa ne sme pomeniti tega, da se notranjepolitični boji med različnimi opcijami ter interesi, ki jih zastopajo, prenašajo navzven, ter grajenje političnega kapitala na zunanjepolitičnih temah. Izrabljanje zunanje politike za lastne, partikularne interese je pokazatelj nizke, nerazvite politične kulture ter nerazumevanja delovanja zunanje politike.

Kakor sem opozoril tudi v svoji razpravi na Odboru za zunanjo politiko ob obravnavi poročila ministra za zunanje zadeve, je ta trenutek v prihodnosti slovenske zunanje politike veliko neznank, pri katerih nam naša trenutna – tj. nizka – politična kultura v nobenem pogledu ne pomaga.

Kakor sem opozoril tudi v svoji razpravi na Odboru za zunanjo politiko ob obravnavi poročila ministra za zunanje zadeve, je ta trenutek v prihodnosti slovenske zunanje politike veliko neznank, pri katerih nam naša trenutna – tj. nizka – politična kultura v nobenem pogledu ne pomaga. V posameznih trenutkih nam je že uspelo prestati preizkus zrelosti in se poenotiti glede zunanjepolitičnih vprašanj velikega pomena za našo državo, vendar učinek ni bil trajen. Iz razprav, ki jih spremljam v Državnem zboru, lahko strokovno ocenim, da umanjka interes za kontinuirano sooblikovanje načelne in verodostojne zunanje politike naše države. Na drugi strani pa se hitro najde interes za zunanjepolitične teme, ko se pokaže možnost kovanja dobičkov za svojo politično opcijo ter lastno prepoznavnost. Obdobje pred vsakokratnimi državnozborskimi volitvami, ki se lahko raztegne tudi na čas več kot enega leta pred zaključkom mandata, je še posebej mamljivo za tovrstne manevre.

Šolski primer naše nezrelosti je vprašanje notifikacije Avstrijske državne pogodbe, na katerem skuša praktično v vsakem mandatu ob prvih znakih zapletov z uresničevanjem pravic pripadnikov slovenske narodne skupnosti ali dvostranskih odnosov z Republiko Avstrijo politične točke pridobiti katera izmed političnih strank. V zvezi s tem moram zelo jasno zapisati sledeče; Republika Slovenija je pravna (po Dunajski konvenciji o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb) in dejanska naslednica Avstrijske državne pogodbe, medtem ko pozivi k notifikaciji ter prerekanje o tem na očeh domače in mednarodne javnosti rušijo tako stališče ter šibijo položaj Republike Slovenije v mednarodnih odnosih. Razdvajajo in škodijo ne le domači javnosti, ampak tudi slovenski narodni skupnosti v Republiki Avstriji. Poleg kratkotrajnega pozitivnega nihljaja v priljubljenosti tistih, ki so razprave ponovno sprožili, je bil v resnici to edini (žalostni) izplen vseh dosedanjih razprav o nasledstvu Avstrijske državne pogodbe.

Razvoj dogodkov v mednarodni skupnosti nas vsakodnevno opomni, da na svetu nismo sami, temveč moramo naše ideje in interese, ki se oblikujejo navznoter – četudi morda ob nestrinjanju, dolgih razpravah in težko doseženem kompromisu – enotno in dosledno zastopati navzven ter jih uspešno usklajevati z drugimi. Enotnost in doslednost v zunanjih politiki je še posebej pomembna v časih velikih izzivov in negotovosti v mednarodni skupnosti. V sicer še veliko bolj napetih in negotovih časih v mednarodni skupnosti je John F. Kennedy rad ponavljal: »Notranja politika nas lahko porazi, zunanja politika pa je tista, ki nas lahko ubije«.

S tem nekoliko dramatičnim citatom v zaključku svojega razmisleka o zunanji politiki želim ponovno izpostaviti pomen razumevanja zunanje politike za življenje naše države, naših državljank in državljanov, ter naše interese v mednarodni skupnosti. Le če bomo razumeli zunanjo politiko, jo zrelo sooblikovali, bomo poznali tudi meje svojega sveta. In jih premikali.

Sorodni članki