razmišljanja

Moj pogled na sodbo arbitražnega sodišča, ki je dala Sloveniji izhod na odprto morje

Končna sodba arbitražnega sodišča dokončno določa morsko in kopensko mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Po letih neuspešnega bilateralnega reševanja mejnega spora sta se državi prostovoljno, v dogovoru med obema stranema, odločili prepustiti odločanje v zadevi tretjemu, na podlagi mandata, ki sta ga sami določili. Ker sta obe državi z ratifikacijo Arbitražnega sporazuma med vlado Republike Hrvaške in vlado Republike Slovenije zavezani k njenemu spoštovanju, jo bosta morali tudi izvršiti oziroma implementirati. Te obveze državi ne bi imeli zgolj v primeru, če bi arbitražno sodišče prekoračilo svoja pooblastila, dodeljena z arbitražnim sporazumom, ali pa ne bi izpolnilo svojega mandata, ki je bil določen s 3. in 4. členom sporazuma. Nič od tega se ni zgodilo, zato je mednarodnopravno nesporno, da je arbitražno sodišče v celoti izvršilo svojo nalogo na podlagi sporazuma. Pri tem je presojalo tako našo (slovensko) kot hrvaško mednarodnopravno argumentacijo z dokumentacijo za določitev meje ter vse relevantne okoliščine za dosego poštene in pravične odločitve – torej mednarodno pravo, pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov – pri presoji stika slovenskega teritorialnega morja z odprtim morjem ter določitvi režima, ki naj velja pri uporabi ustreznih morskih območij.

Če pogledamo na končno sodbo arbitražnega sodišča z vidika slovenskega pravnega reda, nujno pridemo do enakega odgovora kot s prejšnjo, mednarodnopravno analizo. Ker je Republika Slovenija po svoji ustavi pravna država in je o skladnosti arbitražnega sporazuma z našo ustavo že v procesu njegove ratifikacije pozitivno odločilo ustavno sodišče, mora biti z našo ustavo skladna tudi sama sodba, ki je v celoti izpolnila nalogo in upoštevala uporabno pravo – tj. 3. in 4. člen iz arbitražnega sporazuma. Z dokončno sodbo arbitražnega sodišča je bila spoštovana tudi odločitev volilk in volilcev z zakonodajnega referenduma o zakonu o ratifikaciji arbitražnega sporazuma med vlado Republike Slovenije in vlado Republike Hrvaške, ki je bil izveden 6. junija 2010. Zato se je potrebno zdaj preudarno posvetiti predvsem prenosu sodbe v slovenski pravni red, kjer bo ključno usklajevanje slovenske zakonodaje s samim izrekom sodbe. Jasna je namreč hierarhija pravnih aktov v slovenskem pravnem redu: na »vrhu« je ustava, sledijo ji mednarodne pogodbe (ta sodba je njena realizacija), nato pa zakoni in podzakonski akti.

Politično gre, oziroma bo šlo, za presojo tega, ali beseda »stik« (junction iz arbitražnega sporazuma) sovpada z besedo »ozemeljski stik« (iz navedenih sklepov državnega zbora), oba pa z »območjem stika«, kot ga je opredelila sodba arbitražnega sodišča.

V primerjavi z neproblematičnim mednarodnopravnim in notranjepravnim kontekstom očitno o(b)staja problematičen le notranjepolitični kontekst. Gre zlasti za sklepe Državnega zbora, ki so bili sprejeti na zaprti seji Državnega zbora 4. februarja 2013 in ki politično pogojujejo priznanje in spoštovanje sodbe arbitražnega sodišča z določitvijo ozemeljskega stika slovenskega teritorialnega morja z odprtim morjem. Tudi glede njih bo potrebna presoja končne sodbe arbitražnega sodišča in morda še kakšen sklep Državnega zbora in/ali njegovega Odbora za zunanjo politiko, čeprav pravno gledano že sprejeti sklepi ne morejo zavezovati nikogar bolj kot sama ustava, še manj pomembni pa so s stališča mednarodnega prava, saj gre za enostranski akt, ki mednarodnopravno celo nima veljave glede na sama določila arbitražnega sporazuma.

Politično gre, oziroma bo šlo, za presojo tega, ali beseda »stik« (junction iz arbitražnega sporazuma) sovpada z besedo »ozemeljski stik« (iz navedenih sklepov državnega zbora), oba pa z »območjem stika«, kot ga je opredelila sodba arbitražnega sodišča. Slovenska in hrvaška stran sta podali nasprotujoči si argumentaciji, kaj in kje naj bi ta stik bil, končno interpretacijo pa je podalo sodišče, ki ima na podlagi arbitražnega sporazuma izključno pristojnost za razlago sporazuma. Presoja interpretacije sodišča glede stika z odprtim morjem bo težja, ker je slovenska politika do sklenitve arbitražnega sporazuma za notranjepolitične potrebe ljudem zatrjevala, da je naše teritorialno morje neposredno povezano z odprtim morjem in (domnevno nevede) zamolčala, da tega dejstva mednarodnopravno nihče razen nas ne priznava – tako zaradi konfiguracije obale in njene oddaljenosti od odprtega morja (več kot 12 navtičnih milj) kot zaradi obče veljavnih načel in pravil mednarodnega prava, ki so veljala tudi ob naši osamosvojitvi (npr., da oblast nad kopnim omogoča oblast nad morjem).

Presoja pa bo tudi lažja, saj je arbitražno sodišče nedvomno poiskalo pravično inovativno rešitev in določilo slovensko območje stika kot tisti del Jadranskega morja ob Osimski meji od slovenskega teritorialnega morja do območja morja izven teritorialnega morja Hrvaške in Italije, kjer Hrvaška zaradi popolne svobode plovbe in preleta (polaganje kablov in cevovodov je v tem oziru manj pomembno) v in iz Slovenije oziroma slovenskega teritorialnega morja ne more v celoti izvajati svoje suverenosti. V tem območju stika veljajo za Slovenijo posebne, od nikogar drugega odvisne, in trajne, »komunikacijske« pravice, Hrvaški pa pripadajo pravice, dejansko podobne tistim v zunanjem morskem pasu in ne v teritorialnem morju (te so v primerjavi s teritorialnim morjem minornega značaja). Arbitražno sodišče je tako slovenski stik z odprtim morjem določilo fizično, torej tudi prostorsko oziroma ozemeljsko.

Ker realno povratek na stanje iz 25. 6. 1991 ni več mogoč, bo na koncu glede sprejemljivosti končne sodbe arbitražnega sodišča v Državnem zboru potrebno primerjati stanje pred 29. 6. 2017 (status quo, ki nam je bil vedno v škodo) in tisto, ki ga določa sama sodba na dan 29. 6. 2017. Pri tem se moramo zavedati, da realističnega upanja, da bi lahko s pomočjo mednarodnega prava na kakršenkoli drug način – tako dvostransko kot s presojo tretjega – iztržili več, preprosto ni. Po drugi strani pa lahko z veliko verjetnostjo sklepamo, da bi nadaljevanje stanja izpred arbitražne odločbe, glede na pretekle izkušnje z našo sosedo, situacijo lahko le še slabšalo. Vsled temu, kot tudi dejstvu, da nam je z odločitvijo arbitražnega sodišča tako na kopnem kot še zlasti na morju dosojeno več, kot smo pred razglasitvijo sodbe nadzirali, bi morala biti končna presoja razumne in državniške politike samoumevna in pritrdilna. Tako kot je vsem v slovenski politiki v tem trenutno samoumevno, da mora država najprej poskrbeti za vse naše ljudi, ki jih je sodba arbitražnega sodišča neposredno prizadela.

Sorodni članki