razmišljanja

Vladavina prava ali prisile?

Če mednarodno pravo nadomešča ali vsaj ureja uporabo prisile med državami na temelju njihovega soglasja, je EU v vseh svojih do danes razvitih pravnih oblikah vzpostavila avtonomno in supranacionalno območje vladavine prava z vzajemnimi in vnaprej določenimi pravili. Omogočilo ga je prav soglasje držav članic, da bodo pri izvajanju suverenosti na svojem ozemlju mednarodno pravo spoštovale in da se ne bodo, za razliko od nekaterih evropskih nacionalnih držav v 18. stoletju, postavljale nad njega. Zato v vsakem od teh pravnih redov – mednarodnem, evropskem in nacionalnem – veljajo skupna pravna načela, med katerimi je pacta sunt servanda temeljno. Brez njega prava in pravičnosti tako dejansko kot pojmovno ni, kar pa v mednarodnih odnosih vodi v nepravičnosti, ki izhajajo iz čistih razmerjih moči in prisile.

Navedeno ponuja razlago, zakaj je Sodišče Evropskih skupnosti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja lahko znova pognalo proces evropskega združevanja, ki so ga blokirali nespravljivi interesi držav članic. Prav tako daje taisto sodišče danes upanje, da bo mogoče po pravni poti preseči nekatera nespravljiva stališča glede razumevanja enotnosti in solidarnosti EU pri soočanju z migracijskimi, socialnimi in varnostnimi izzivi.

Podobno je bilo lani le arbitražno sodišče pristojno, da zavrne hrvaške argumente za izstop iz arbitražnega postopka in od sporazuma

V skladu s tem pomenom vladavine prava in načelom izvrševanja pogodbenih obveznosti tudi sodba arbitražnega sodišča dokončno določa morsko in kopensko mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Po letih neuspešnega bilateralnega reševanja mejnega spora sta se državi s pomočjo Evropske komisije in predsedujoče države Svetu EU sporazumeli prepustiti odločanje v zadevi tretjemu, na podlagi mandata, ki sta ga določili sami. Ker sta obe državi z ratifikacijo arbitražnega sporazuma zavezani k njegovemu spoštovanju, morata dokončno sodbo arbitražnega sodišča tudi izvršiti. Te obveze državi ne bi imeli le, če bi arbitražno sodišče prekoračilo svoja pooblastila, dodeljena z arbitražnim sporazumom, ali pa ne bi izpolnilo svojega mandata. Nič od tega se ni zgodilo, zato je mednarodnopravno nesporno, da je arbitražno sodišče v celoti izvršilo svojo nalogo na podlagi sporazuma. Pri tem je presojalo tako slovensko kot hrvaško mednarodnopravno argumentacijo z dokumentacijo za določitev meje ter vse relevantne okoliščine za dosego poštene in pravične odločitve – torej mednarodno pravo, pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov – pri presoji stika slovenskega teritorialnega morja z odprtim morjem.

Ker sta obe državi z ratifikacijo arbitražnega sporazuma zavezani k njegovemu spoštovanju, morata dokončno sodbo arbitražnega sodišča tudi izvršiti

Za presojo odločbe je vsebinsko ključno, ali beseda »stik« (junction) sovpada z »območjem stika« (junction area), kot ga je opredelila sodba arbitražnega sodišča. Slovenska in hrvaška stran sta tekom postopka podali različni argumentaciji, kaj in kje naj bi ta stik bil, končno interpretacijo pa je podalo sodišče, ki ima na podlagi arbitražnega sporazuma tudi izključno pristojnost za njegovo razlago. Podobno je bilo lani zgolj arbitražno sodišče pristojno, da zavrne hrvaške argumente za izstop iz arbitražnega postopka in od sporazuma, ker slovenske kršitve niso bile takšne narave, da bi bodisi izničile sam sporazum bodisi nepovratno kompromitirale arbitražni postopek. Upoštevati je treba tudi neposredno povezavo med sklenitvijo arbitražnega sporazuma in ratifikacijo hrvaške pristopne pogodbe, ki se na nekaterih točkah izrecno sklicuje na (končno) arbitražno odločbo. Zato je danes izvršitev te odločbe ključen test moči in obstoja slovenskega in hrvaškega pravnega reda, pravnega reda EU ter mednarodnega prava kot nadomestila arbitrarnemu izsiljevanju in/ali pogojevanju.

Pričujoči prispevek je bil 20. 7. 2017 v nemškem jeziku objavljen tudi v enem najbolj branih nemških časopisov Die Welt (na strani 2).

Sorodni članki