razmišljanja

Kakšnega predsednika republike potrebuje Slovenija

Jesenske volitve predsednika Republike Slovenije ponovno razkrivajo posebnosti našega političnega sistema in zgodovino njegovega nastanka. Predsednik republike je sicer izvoljen neposredno s strani volilk in volilcev, a ima hkrati po Ustavi Republike Slovenije, ki je bila sprejeta decembra 1991, omejene ali zožene pristojnosti. To gre pripisati predvsem temu, da je ustavodajna skupščina Ustavo pisala v določenem političnem momentu, predvsem pa v »strahu« pred točno določenim morebitnim kandidatom. Pristojnosti predsednika republike tako v našo Ustavo niso bile zapisane ad rem (za funkcijo ne glede na kandidata) ampak ad personam (glede na pričakovanja glede morebitnega potencialnega kandidata). Četudi so kasneje obstajali predlogi, da bi pristojnosti predsednika republike razširili, pa se v Državnem zboru nikoli ni zbralo 60 glasov, kolikor bi jih bilo potrebnih za takšno spremembo Ustave.

Razkorak med ustavno določenimi pristojnostmi predsednika republike (nismo še imeli predsednice, za kar ni krivo zapisano v Ustavi, zato v nadaljevanju do letošnjih volitev uporabljam le moško obliko) ter njegovo politično močjo in politično legitimnostjo, ki jo zagotavljajo neposredne volitve po večinskem sistemu, postavlja pred kandidatke in kandidate za to funkcijo posebne zahteve. Tudi slednje bodo pomembne za odločanje volilk in volilcev, čeprav jim dinamika volilne kampanje in s tem mediji in volilno telo včasih ne namenjajo dovolj pozornosti.

Poleg funkcije vrhovnega poveljnika Slovenske vojske, so pristojnosti našega predsednika predvsem protokolarne ali častne, reprezentativne ali predstavniške ter kadrovske. Prva se, razen v primeru izrednega stanja (ki pri nas še nikoli po osamosvojitvi ni bilo razglašeno), odraža v vsakoletni oceni pripravljenosti Slovenske vojske; druga v povezavi s tretjo pomeni številko ena v predstavljanju države navzven (celo vsaka javna izjava predsednika republike je v zunanji politiki stališče države in s tem politično in pravno zavezujoča) in navznoter ter možnost pomilostitev in odlikovanj; četrta pa odgovornost za predlaganje ali kar imenovanje (odvisno od ustavne ali zakonske osnove) kandidatk ali kandidatov za pomembne državne funkcije znotraj izvršne in sodne veje oblasti, pri čemer morajo predlogi prestati test zahtevane parlamentarne večine za izvolitev v Državnem zboru.

Pri tem želim opozoriti, da ima v enem primeru – tj. v primeru imenovanja veleposlanikov in veleposlanic – predsednik republike »pravico imenovanja«, nima pa »pravice predlaganja«. Na to pomembno razlikovanje smo trčili leta 2008, ko je nekdanji predsednik republike dr. Danilo Türk zavrnil podpis imenovanja nekaterih veleposlanikov. V (strokovni) javnosti se je takrat razvnela razprava, kaj zares pomeni 4. alinea 107. člena Ustave, kjer piše, da predsednik republike »postavlja in odpoklicuje veleposlanike in poslanike republike in sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov«. Vprašanje, ki se je odprlo v primeru neizbranih diplomatov, je bilo, ali gre pri »postavljanju in odpoklicu« le za tehnično dejanje predsednika republike, kot so trdili tisti, ki so predsedniku Türku očitali prekoračitev pristojnosti, ali pa gre za vsebinsko funkcijo, kar so utemeljevali drugi, ki so podprli ravnanje takratnega predsednika države. Odgovora na to vprašanje, kljub temu da bi ga potrebovali, žal še danes nimamo.

Pri tem želim opozoriti, da ima v enem primeru – tj. v primeru imenovanja veleposlanikov in veleposlanic – predsednik republike »pravico imenovanja«, nima pa »pravice predlaganja«.

Prav tako moram poudariti, da predsedniku republike ne glede na vso legitimnost, ki jo ima zaradi neposredne izvolitve, Ustava ne omogoča zadržanja (npr. do presoje Ustavnega sodišča), zaustavitve ali pošiljanja v ponovno obravnavo zakona, ki ga je sprejela parlamentarna večina, če ta po njegovem mnenju ne bi bil skladen z Ustavo, kaj šele, da se z zakonsko ureditvijo ne bi strinjal iz drugih razlogov (npr. lastne vesti). V takšnem primeru lahko objavo zakona in s tem njegovo takojšnjo uveljavitev prepreči le s svojim odstopom in ponovnimi predsedniškimi volitvami. Mu je pa dana možnost, ki jo legitimnost neposredne izvoljivosti še podkrepi, da do določenih pomembnih političnih vprašanj za državo, predvsem tistih, ki presegajo časovno okvir posameznega štiriletnega parlamentarnega mandata, javno zavzame svoje avtonomno stališče (in mu za to ni treba čakati na poziv Državnega zbora, ki ga sicer mora spoštovati in se do določenih vprašanj opredeliti) ali da sproži presojo ustavnosti določenega zakona, ki ga je pred tem seveda podpisal.

Prav tako moram poudariti, da predsedniku republike ne glede na vso legitimnost, ki jo ima zaradi neposredne izvolitve, Ustava ne omogoča zadržanja (npr. do presoje Ustavnega sodišča), zaustavitve ali pošiljanja v ponovno obravnavo zakona, ki ga je sprejela parlamentarna večina, če ta po njegovem mnenju ne bi bil skladen z Ustavo, kaj šele, da se z zakonsko ureditvijo ne bi strinjal iz drugih razlogov (npr. lastne vesti). V takšnem primeru lahko objavo zakona in s tem njegovo takojšnjo uveljavitev prepreči le s svojim odstopom in ponovnimi predsedniškimi volitvami.

Iz vsega naštetega izhaja, da je zelo pomembno, kdo predstavlja Republiko Slovenijo v zunanji in notranji politiki in koga bomo volilci in volilke na to funkcijo na koncu izvolili. Težo odgovornosti predsednika ali predsednice države v zunanji politiki bo zaradi mednarodnopravne ureditve, ki je ne zanima notranjepravni način izvolitve, lahko nosil/-a kandidat/-ka, ki bo znal/-a, zmogel ali zmogla in si upal/-a predstavljati zunanjepolitične interese naše države v mednarodnih odnosih v tesnem usklajevanju in sodelovanju z vlado in parlamentom (neenotna zunanja politika državo mednarodno lahko le šibi). V primerjavi s tem bo notranjepolitična teža izvoljene predsednice ali izvoljenega predsednika, ki jo legitimirajo in podeljujejo neposredne volitve, bolj kot od njene ali njegove formalne politične moči odvisna od avtoritete njenih ali njegovih političnih stališč, ki si jih bo upal/-a in znal/-a javno izraziti. V vsakem primeru potrebujemo za predsednika ali predsednico republike avtonomno in odločno osebo, s pokončno držo, ki nas bo znala v sodelovanju z drugimi predstavniki in predstavnicami države mednarodno predstavljati in zunanjepolitično zastopati, v notranji politiki pa prevzeti svoj delež politične odgovornosti za blaginjo Slovenije (in torej vseh nas, ki v njej živimo) ter prispevati svoj delež k obnovi zaupanja v demokratično politiko in pravno državo.

Notranjepolitična teža izvoljene predsednice ali izvoljenega predsednika, ki jo legitimirajo in podeljujejo neposredne volitve, bo bolj kot od njene ali njegove formalne politične moči odvisna od avtoritete njenih ali njegovih političnih stališč, ki jih bo hotel/-a, si jih bo upal/-a in znal/-a javno izraziti.

Dokončna ali ultimativna odgovornost za to, kdo nas bo do leta 2022 predstavljal, pa bo pred tem še na nas – volilcih in volilkah. Odločiti se moramo prav, ali pa se bodo namesto nas odločili drugi (volilci in volilke). Zatorej bolj kot glede všečnosti njihovih potez ocenjujmo kandidatke in kandidate glede na njihovo preteklo delo, na programska izhodišča in seveda glede na to, kakšno vizijo prihodnosti nam bodo predstavili – seveda v skladu s pristojnostmi, ki tej funkciji pripadajo. Slovenija potrebuje za predsednico ali predsednika republike nekoga, ki bo pogumen, načelen, iskren in odprt. Potrebuje pa tudi nekoga, ki se bo oglasil takrat, ko je treba javno zavzeti stališče. Konec koncev je politična naloga predsednice ali predsednika republike kot vrhovne moralne in politične avtoritete tudi v tem, da se do pomembnih družbenih vprašanj in dilem jasno in politično odgovorno opredeljuje.

Slovenija potrebuje za predsednico ali predsednika republike nekoga, ki bo pogumen, načelen, iskren in odprt. Potrebuje pa tudi nekoga, ki se bo oglasil takrat, ko je treba javno zavzeti stališče. Konec koncev je politična naloga predsednice ali predsednika republike kot vrhovne moralne in politične avtoritete tudi v tem, da se do pomembnih družbenih vprašanj in dilem jasno in politično odgovorno opredeljuje.

Kakorkoli, kvaliteta naše odločitve kot volilnega telesa nam bo znana šele za nazaj: iz ravnanj izvoljene predsednice ali predsednika republike, torej tistega, kar bo storil/-a, dopustil/-a ali opustil/-a.

Vse dobro želim – vsem nam, njej ali njemu, predvsem pa naši skupni domovini.

Sorodni članki