razmišljanja

Pravica narodov do samoodločbe: moj pogled z gledišča mednarodnega prava

Sodobna mednarodna skupnost je skupnost suverenih držav. Država se je utrdila kot univerzalno razširjena oblika politične organizacije, nad katero ni nobene višje avtoritete. Vendar pa to ne pomeni, da je suverenim državam na ozemlju in v odnosu do ljudi pod njihovim nadzorom dovoljeno početi karkoli želijo. Človekove pravice so tista mednarodna varovalka, ki zahteva, da sicer navzven samostojna oblast spoštuje demokratična načela ter pravice vseh, ki se nahajajo pod njeno suvereno oblastjo. Vprašanje človekovih pravic danes ni več stvar notranjih zadev posamezne države. Na vprašanju spoštovanja človekovih pravic se opravlja test legitimnosti vsakokratne oblasti.

Človekove pravice so tista mednarodna varovalka, ki zahteva, da sicer navzven samostojna oblast spoštuje demokratična načela ter pravice vseh, ki se nahajajo pod njeno suvereno oblastjo.

V okvir sodobnih mednarodnopravnih norm, ki zavezujejo države, spada tudi pravica ljudstev ali (v zlasti evropskem kontekstu) narodov do samoodločbe. Ta pravica je temelj mednarodnega reda, saj je nenazadnje zasidrana v Ustanovni listini Združenih narodov, najprej in najpomembneje v 1. členu, ki opredeljuje cilje delovanja te organizacije. Kolektivna pravica narodov do samoodločbe je zapisana v temeljnih mednarodnih pogodbenih instrumentih s področja človekovih pravic, začenši s skupnim, 1. členom Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Poleg tega pa je samoodločba narodov privzela značaj občega običajnega prava, s tem ko se je kot pravno zavezujoča norma mednarodnega prava utrdila skozi prakso držav, ki se navdihuje pri Ustanovni listini ter resolucijah Generalne skupščine Združenih narodov, kakor je na primer Deklaracija sedmih načel.

Republika Slovenija in njeni državljani pravico narodov do samoodločbe visoko cenimo, kar ne preseneča, saj je naša država nastala prav s sklicevanjem na to pravico. Da pa se samoodločba narodov ne bi pojavljala kot nek lebdeči označevalec ali sentimentalna retorična figura, jo moramo napolniti z vsebino veljavnih mednarodnopravnih norm, razdelati notranje in zunanje vidike ter pogoje njenega uveljavljanja. Trenutek za to se zdi več kot primeren spričo dilem glede uresničevanja različnih vidikov te pravice tudi v kontekstu naše širše evropske družine.

Jedro pravice naroda do samoodločbe, ki jo dela trajno in vedno znova aktualno pravico, ki se je ne da omejiti na zgodovinski proces osvobajanja narodov izpod kolonialne nadvlade, je pravica naroda do svobodnega odločanja o sebi. Povedano drugače, gre za izražanje svobodne volje naroda brez prisile drugega. V državah z enim, še bolj pa v tistih z več kot enim konstitutivnim narodom, je možnost izražanja ter spoštovanja svobodne volje ljudstva lakmusov papir de facto demokratičnosti ter privrženosti človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam.

Pravica do samoodločbe ima tudi svoj zunanji vidik, ki ga še najlažje definiramo kot pravico naroda do opredelitve lastnega političnega statusa in socialno-ekonomskega razvoja brez tujega vmešavanja. Medtem ko gre pri notranji samoodločbi za odločanje znotraj okvirjev obstoječe državne ureditve, pa se zunanja samoodločba najpogosteje zgodi v obliki deklaracije nacionalne neodvisnosti, združitve narodov v širšo politično tvorbo ali nasprotno razpada takih politično-pravnih tvorb, odcepitve dela ozemlja, priključitve k federaciji, ipd. in kot taka pomeni prelom z obstoječo državno ureditvijo.

Jedro pravice naroda do samoodločbe, ki jo dela trajno in vedno znova aktualno pravico, ki se je ne da omejiti na zgodovinski proces osvobajanja narodov izpod kolonialne nadvlade, je pravica naroda do svobodnega odločanja o sebi.

Mednarodno pravo, ki priznava kolektivno pravico narodov do samoodločbe, ni potuha odcepitvenim težnjam dežel in pokrajin, ki jih poseljujejo nevečinski narodi. Pravica naroda do samoodločbe prej ponazarja dve strani istega kovanca, saj je notranja samoodločba po eni strani izkaz suverenosti in legitimnosti, na drugi strani pa zunanja samoodločba lahko državno suverenost tudi spodkoplje. Nevečinski narodi svojo pravico do kolektivne samoodločbe uresničujejo z demokratičnimi sredstvi znotraj obstoječega državnega okvirja. Če oz. ko jim je to onemogočeno, pa je narodom po veljavnem pravu kot zadnje sredstvo (ultima ratio) na voljo tudi zunanja samoodločba. Z drugimi besedami, ima po veljavnem mednarodnem pravu vsaka država pravico do ozemeljske celovitosti, njena doma in mednarodno veljavna “valuta” pri tem pa je spoštovanja pravice ljudstva do samoodločbe.

Mednarodnopravno dejstvo je, da niti pravica do ozemeljske celovitosti držav niti pravica narodov do samoodločbe nista sami zase absolutni. Čeprav mednarodno pravo ne daje jasnega odgovora, kdaj natančno v primeru, da sta soočeni, ena pravica pretehta nad drugo, praksa držav daje obris pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za to, da bi bilo sklicevanje na zunanjo samoodločbo narodov utemeljeno. Prvi pogoj je, da zahtevo za zunanjo samoodločbo izrazi narod in da torej taka volja jasno izhaja iz svobodne odločitve ljudi. Drugi pogoj se nanaša na državo, znotraj katere narod izrazi omenjeno zahtevo. Zahteva za uresničevanje zunanje pravice naroda do samoodločbe je lahko utemeljena, če država tako resno krši individualne in kolektivne pravice, da je ogrožen obstoj naroda. Na to se logično navezuje tretji komplementarni pogoj utemeljenosti zahteve naroda po zunanji samoodločbi; prej morajo biti izčrpane druge možnosti po notranjem in mednarodnem pravu, s katerimi bi se lahko narodu zagotovil ustrezen položaj ter uresničevanje samoodločbe znotraj meja obstoječe države.

Nevečinski narodi svojo pravico do kolektivne samoodločbe uresničujejo z demokratičnimi sredstvi znotraj obstoječega državnega okvirja.

Za presojo izpolnjenosti teh pogojev seveda ne obstaja višja mednarodna avtoriteta. Tudi Meddržavno sodišče v Haagu se ni nikoli niti na načelni ravni niti v specifičnem primeru izreklo o tem, kdaj so izpolnjeni pogoji za to, da se neka entiteta vzpostavi kot neodvisna država. Zahteva za uresničevanje zunanje samoodločbe namesto tega svojo legitimnost črpa iz upoštevanja demokratičnih načel in mednarodnega prava ter iz miroljubnosti korakov v procesu uresničevanja te pravice. Naši predhodniki so utemeljili sodobno mednarodno skupnost na načelu mirnega reševanja sporov med narodi in vsaka nesorazmerna raba sile – tako s ciljem zaščite obstoječih meja in ureditve države, kakor tudi za uresničevanje kolektivne pravice do samoodločbe – ruši ta temeljni civilizacijski dosežek.

Zaradi spoštovanja vsega naštetega se proces osamosvajanja Republike Slovenije omenja kot »učbeniški primer« zunanje samoodločbe naroda in se nanj sklicujejo drugi narodi v svojih prizadevanjih za uresničevanje te pravice. Medtem ko je skozi slovensko izkušnjo lažje razumeti razsežnosti tega procesa, pa je vsaka zahteva po uresničitvi zunanje samoodločbe primer zase, tako da mora vsak narod posebej v specifičnih okoliščinah dokazati, da je odgovoren nosilec kolektivne pravice do samoodločbe. Ne le v primeru izvršitve pravice do samoodločbe navzven, temveč vseskozi in kar naprej z omogočanjem svobodnega odločanja navznoter in upoštevanjem svobodnih odločitev ljudi.

Sorodni članki