javni nastopi

Nagovor ob 48. ponovoletnem srečanju Slovencev iz Videmske pokrajine in Posočja

Spoštovani gospe in gospodje,

v izredno čast mi je, da sem lahko danes ponovno tukaj, tokrat na že 48. srečanju Slovenk in Slovencev iz Videmske pokrajine in Posočja; na srečanju, ki je pravzaprav že zvezda stalnica januarskih dni.

Tri leta so pretekla od takrat, ko sem bil tu, med vami, prvič. In svet je v teh treh letih postal krepko drugačen. Že leta 2015, ko smo si države Evropske unije še vedno utirale pot iz gospodarske krize, smo vedeli, da po tej krizi nič več ne bo tako, kot je bilo, nismo pa vedeli, da nas bo še istega leta doletela begunsko-migracijska kriza, ki bo Evropo, Evropsko unijo in tudi Slovenijo tako temeljito zaznamovala. Morda se tega včasih ne vidi, a sam menim, da so se tudi odnosi v družbi v teh treh letih precej spremenili ali pa – kar srčno upam, da ne drži – se je z njih morda zgolj spustila tančica, ki je do sedaj zastirala naš vpogled. Zdi se namreč, da postajamo vse bolj otopeli, nestrpnost dviga glavo nad strpnostjo in solidarnostjo, človek ni več sočloveku človek, ampak postaja vse bolj brezbrižen, brez čuta (so)odgovornosti, brez odnosa, predvsem pa individualističen. To, kar pripovedujem, ni napoved kataklizme, je bolj moje videnje ali pojasnilo krize, v kateri se nahajamo. Krize družbene odgovornosti, krize vrednot in krize solidarnosti. Ko sožitje in spoštovanje, ne toleranco, ampak spoštovanje do bližnjega, zamenja nestrpnost – bodisi v jeziku ali v dejanjih – se moramo ustaviti, moramo razmisliti in moramo zavrteti kolo nazaj. Nazaj k človeku! K tistemu osrednjemu, k središču vsega človeštva, predvsem pa tistemu, za katerega vse je in za katerega je vredno delati. Človek mora biti in ostati središče našega delovanja.

Človek mora biti in ostati središče našega delovanja.

In točno to vprašanje – človečnosti, solidarnosti, odnosa do bližnjega – je vprašanje, ki se odpira ob srečanjih, kot je današnje. Brez človeka in odnosa do njega, brez truda, da vsi skupaj naredimo nekaj dobrega za drug drugega, ne bi bilo tega srečanja. In četudi so ta srečanja zrasla iz trpkih izkušenj, iz izkušenj nestrpnosti do Slovenk in Slovencev, ki imajo v Videmski pokrajini svoje domovanje že več stoletij, takšna srečanja danes ne smejo biti trpka, temveč so priložnost za radostno druženje prijateljev z obeh strani meje. Mejna črta sicer formalno resda ostaja ločnica, a si drznem razmišljati, da gre pri teh srečanjih za nekaj več. Ne gre le za srečanje prijateljev in znancev ali za srečanje posameznikov, ki sčasoma postanejo prijatelji in znanci, ampak tudi za srečanje, ki krepi nacionalno zavest ter pripadnost Sloveniji in slovenstvu ter srečanje, na katerem so iskreno dobrodošli vsi, ki se čutijo prijatelji Slovenije in Slovencev, saj vedo, da jih ta mala, a trdna skupnost ne ogroža in niti ne želi ogrožati, temveč lahko le bogati.

Verjamem, da je včasih biti Slovenec ali Slovenka na eni ali drugi strani meje, če se smem tako izraziti, še vedno težko, a verjamem tudi, da je biti Slovenec ali Slovenka tudi izjemno lepo. Imamo prečudovito deželo in predvsem imamo dobre in delovne ljudi. Ljudi, ki jim je mar za sočloveka in ki so solidarni, odprti, pripravljeni pomagati. Žal se zdi, da to prej kot mi opazijo tujci, ki našo domovino obiščejo, a če smo iskreni, in odmislimo že skorajda pregovorno slovensko nergavost, smo Slovenke in Slovenci lahko ponosen narod – ponosni na dosežke naših sodržavljank in sodržavljanov, naših rojakov in naše države.

Verjamem, da je včasih biti Slovenec ali Slovenka na eni ali drugi strani meje, če se smem tako izraziti, še vedno težko, a verjamem tudi, da je biti Slovenec ali Slovenka tudi izjemno lepo.

Spoštovane in spoštovani,

sedaj, po treh in pol letih svojega mandata na čelu Državnega zbora lahko rečem, da sem obiskal skoraj celotno Slovenijo, pa tudi sosednje pokrajine in več drugih držav. Na tem mestu lahko priznam, da vedno bolj občudujem Primorsko ter Primorce in Primorke. Kljub težkim časom, fašizmu in trpljenju, je Primorska – in z njo Primorke in Primorci – ostala zvesta sebi, a sočasno odprta do drugih. Vse trpljenje in gorje, ki vam je bilo prizadejano, se je nekako pretvorilo v sočutje do bližnjega. V odprtost. V toplo dlan in prijaznost. V ponovno rojeno samozavest. Ob vsem tem se je ohranila in okrepila ljubezen do slovenskega jezika, h kateri so prispevali tudi vaši mučeniki, kot npr. Lojze Bratuž, pesniki, bodisi Simon Gregorčič ali Ljubka Šorli, ter čedermaci, med njimi gotovo Ivan Trinko in Peter Podreka. Vsi ti so, vsak po svoje, vgradili ljubezen do slovenskega jezika, slovenskega naroda in slovenskosti v vsakega Primorca in Primorko – na tej ali oni strani meje; vse od Videmske pokrajine do Trsta in vse od Bovca do Sečovelj.

Kljub težkim časom, fašizmu in trpljenju, je Primorska – in z njo Primorke in Primorci – ostala zvesta sebi, a sočasno odprta do drugih. Vse trpljenje in gorje, ki vam je bilo prizadejano, se je nekako pretvorilo v sočutje do bližnjega. V odprtost.

Gospe in gospodje,

zaradi vas tu in vašega poguma poznamo danes po celotni naši domovini Ivana Trinka in list Matajur, danes poznan tudi kot list Novi Matajur. Ta nosi vesti o družbenem dogajanju v slovenske domove na Videmskem, pa tudi v slovenske domove na tej strani meje. Vedenje in znanje o tem, kako živite Slovenke in Slovenci na Videmskem, tako ni več omejeno samo na lokalno okolje, ampak ga pozna celotna Slovenija. In to je gotovo velik dosežek, saj prispeva k boljšemu ozaveščanju in s tem k boljšemu razumevanju ter odločanju.

V tem okviru bi se želel zahvaliti vsem, ki so in ste leto za letom ustvarjali na Videmskem, zlasti v okviru lista Matajur in Društva Ivan Trinko, pa tudi vsem tistim, ki so in ste s kakršnim koli svojim delom pripomogli k temu, da smo Slovenke in Slovence iz matične domovine bolj povezani s Slovenkami in Slovenci iz Videmske pokrajine in obratno. Vsi ti so se zavedali oziroma se zavedate, da je treba ali pa je bilo večkrat treba znati preseči ovire, ki so se postavljale na pot, in torej delati, spodbujati, ustvarjati in razmišljati v luči dolgoročne vizije.

Nekaj odpora je žal čutiti še danes, a menim, da se ozračje vendarle spreminja na bolje. K temu me opogumlja tudi izjava župana Barda Guida Marchiola, ki je izpostavil, da si želi v Bardu »odpreti jezikovno okence [za slovensko govoreče], organizirati tečaj slovenščine za občinske uslužbence ter postaviti dvojezične [italijansko-slovenske krajevne] table. In to ne zato«, kot je poudaril župan, »ker bi želel naš teritorij ‘posloveniti’, kot pravijo nekateri, temveč zato, da bomo imeli nek trajen dokaz o našem izvoru, kulturi in tradicijah. Nočem, da bi se vse to izgubilo.«. Župan Barda razume. Razume, da prihodnost ni v izključevanju, nepriznavanju pravic in krajevni zatohlosti, ampak je v odprtosti, prijateljstvu, odnosih ter predvsem medsebojnem spoštovanju in strpnosti. Brez slednjega je vse drugo, kot bi rekli mladi danes, ‘brezveze’. A, spoštovani gospe in gospodje, spoštovanja ne moreš ne kupiti in ga ne dobiti v dar, lahko si ga pa prislužiš. In Slovenci na Videmskem so in ste si ga zelo prislužili.

Spoštovani in spoštovane,

žal včasih slišim, da se slovenske doline v Videmski pokrajini praznijo, ker ni delovnih mest. A sočasno slišim, da se vse več mladih priseljuje v te doline in si tu ustvarjajo družine. Ni lepše novice, kot je ta, da mladi vidijo prihodnost v teh prelepih dolinah. Ob tem si upam trditi, da prihodnost v teh dolinah vidijo tudi zato, ker niso več tako obremenjeni s preteklostjo in razdvajanjem, kot so bile naše generacije. In tako je prav. Prihodnost se ne sme graditi na zgodovinskih zamerah, prav pa je, da zgodovine ne pozabljamo. Naj nam bo učiteljica in vzgojiteljica, predvsem pa naj mlademu rodu pomaga, da razvija svoje potenciale in se krepi ter raste v slogi, solidarnosti in spoštljivem odnosu do sočloveka.

A, spoštovani gospe in gospodje, spoštovanja ne moreš ne kupiti in ga ne dobiti v dar, lahko si ga pa prislužiš. In Slovenci na Videmskem so in ste si ga zelo prislužili.

Gospe in gospodje,

kitajska modrost pravi, da ni naša krepost, da nikoli ne pademo, ampak da je naša krepost, da se po vsakem padcu poberemo.

In do Primorske, Primork in Primorcev zgodovina nikoli ni bila usmiljena. Občutili ste »viharjev jeznih mrzle domačije«, tlako tujega škornja, nepravično postavitev meje, ki je odrezala del naših ljudi od matične domovine, pa tudi dolgoletno zapostavljanje Primork in Primorcev s strani centralne oblasti, ki – kot sem že večkrat poudaril – na vas ni gledala s prevelikim zaupanjem. A ne glede na to se niste vdali. In to zato, ker ste vedeli, da imate prav.

Zato se lahko, spoštovane gospe in gospodje, vaši pokončni in pogumni drži le priklonim ter zaželim, da ostanete zvesti Sloveniji in slovenstvu, oziroma, kot to boljše ubeseduje Simon Gregorčič: »Ljuba môja je – Slovênija, jaz pa Slave zvést sem sin!«.

Sorodni članki