razmišljanja

Zakaj moramo ukrepati in priznati Državo Palestino

»Kdor želi služiti svoji državi, mora biti ne le sposoben misliti, temveč tudi voljan ukrepati.« (Platon)                                                                                                                                     

V globaliziranem svetu, polnem mnogoterih akterjev, ki pridobivajo mednarodno veljavo ter brišejo enačaj med mednarodnimi in meddržavnimi odnosi, ostaja država vendarle prevladujoči model politične organizacije ter (nedosanjani) ideal marsikaterega naroda oz. ljudstva. Slovenke in Slovenci smo ta sen dosanjali ter s sklicevanjem na temeljno in trajno pravico do samoodločbe dobili oz. si izborili svojo državo. Naša osamosvojitev, oprta na dosledno izpolnjevanje temeljnih načel mednarodnega prava, še posebej pa človekovih pravic, je – kakor sem že poprej zapisal v enem izmed svojih razmišljanj – »učbeniški primer« uresničevanja pravice do (zunanje) samoodločbe, hkrati pa tudi velika moralna zaveza, da svojo načelnost z besedami in dejanji izkazujemo, ko podobne pravice zase terjajo tudi drugi. Med slednjimi že vrsto let tudi Palestinci, ki jih je kot nosilce pravice do samoodločbe priznalo Meddržavno sodišče v svojem svetovalnem mnenju iz leta 2004.

V primeru razprave in odločanja o priznanju Države Palestine gre za novo situacijo v naši praksi oz. precedens, saj se razprava o priznanju neke države odvija na predlog skupine poslank in poslancev, ki datira že v junij 2015.

Palestinci in mednarodna skupnost so o samostojni državi Palestini začeli govoriti in delati načrte zanjo bistveno prej kot so se začeli naši osamosvojitveni procesi. Če se zadržimo na obdobju po nastanku Organizacije združenih narodov (OZN), ki predstavlja najpomembnejši multilateralni okvir za bližnjevzhodni mirovni proces, ne moremo mimo dejstva, da je bila že 29. novembra 1947 v Generalni skupščini OZN sprejeta resolucija 181, ki je predvidela nastanek dveh neodvisnih držav (arabske in judovske) s posebnim mednarodnim režimom za mesto Jeruzalem. Ta resolucija in v njej predvidena rešitev dveh držav ostaja veljavna ter uživa trdno in neomajno podporo s strani EU tudi po zadnjih dogodkih v mednarodni skupnosti, ko se zdi, da so velike sile na valu populizma za lastne interese pripravljene žrtvovati načelnost, vladavino mednarodnega prava ter tudi mir na Bližnjem vzhodu.

Naša osamosvojitev, oprta na dosledno izpolnjevanje temeljnih načel mednarodnega prava, še posebej pa človekovih pravic, je – kakor sem že poprej zapisal v enem izmed svojih razmišljanj – »učbeniški primer« uresničevanja pravice do (zunanje) samoodločbe, hkrati pa tudi velika moralna zaveza, da svojo načelnost z besedami in dejanji izkazujemo, ko podobne pravice zase terjajo tudi drugi.

Od sprejetja resolucije 181 s predvideno rešitvijo dveh držav je bila že 14. maja 1948 ustanovljena Država Izrael, ki si je uspela pridobiti široko mednarodno priznanje. Večina držav je Državo Izrael priznala že leta 1949, ne le v s strani OZN predvidenih mejah, temveč v bistveno večjem obsegu, vključujoč tudi ozemlja do črte premirja po arabsko-izraelski vojni. Na drugi strani pa kljub sprejetju deklaracije o neodvisnosti s strani narodnega sveta Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) 15. novembra 1988 Palestinci še danes niso uspeli dosanjati sna o Državi Palestini. Razlogi za to so mnogoplastni; od politične neenotnosti na palestinski strani, mednarodne (real)politike, do stališč in dejanj izraelske politike. Med slednjimi izstopa predvsem kršitev mednarodnega prava z dolgotrajno okupacijo arabskih ozemelj, ki so bila predvidena za arabsko državo, in vztrajanje pri tem v nasprotju z resolucijami Varnostnega sveta OZN 242 in 478.

De facto obstoj neke države ni odvisen od njenega priznanja s strani drugih držav, temveč najprej od stalnega prebivalstva, definiranega ozemlja ter efektivne oblasti. S priznanjem »nove« države se izraža pripravljenost komunicirati, stopati v prijateljske odnose in sodelovati s to državo, bilateralno in pri delu mednarodnih organizacij. Vendar pa je v kompleksni mednarodni skupnosti z visoko stopnjo medsebojne odvisnosti efektivno izvajanje oblasti verjetno veliko bolj kot kadarkoli poprej povezano tudi s sposobnostjo vstopanja v odnose z drugimi državami.

Mnoge članice mednarodne skupnosti so Državo Palestino implicitno priznale z glasovanjem za resolucijo Generalne skupščine OZN 67/19, s katero je bil 4. decembra 2012 Palestini v OZN dodeljen status države nečlanice – opazovalke. Kljub neenotnemu mnenju in glasovanju članic Evropske unije takrat Slovenije žal ni bilo najti v druščini 138 držav, ki so resolucijo podprle, saj se je glasovanja vzdržala. A s priznanjem Države Palestine v Državnem zboru bi se Slovenija pridružila 136 državam (med njimi 9 državam članicam EU), ki Državo Palestino priznavajo tudi formalno. Pri tem priznanje Države Palestine nikakor ni stvar izbiranja med palestinsko in izraelsko stranjo, temveč gre za konkreten in korekten prispevek Slovenije k rešitvi dveh držav, ki se v pomanjkanju mednarodne volje za ukrepanje nevarno odmika. Bližnjevzhodni mirovni proces je ta trenutek v zelo slabem stanju, zato ima Državni zbor Republike Slovenije priložnost ter odgovornost, da ga z opolnomočenjem palestinske strani ponovno oživi ter se na ta način z dejanji zavzame za mirno reševanje sporov v mednarodni skupnosti. V prid priznanju Države Palestine v danem trenutku govorita tudi politično poenotenje ter začeti proces demokratizacije v palestinski družbi.

Medtem ko so številni parlamenti evropskih držav (mdr. Belgije, Francije, Grčije, Irske, Portugalske, Španije in Združenega kraljestva) ter Evropski parlament pozvali (svoje) vlade k priznanju Države Palestine, pa je v Republiki Sloveniji ravno Državni zbor tisti, ki sprejme končno in nepovratno odločitev glede priznanja druge države. Pretekla praksa kaže, da sta bila razprava in odločanje o priznanju držav (npr. Črne gore, Kosova, Južnega Sudana) v Državnem zboru do sedaj opravljena na predlog vlade, ki ima v skladu s širokim besedilom drugega odstavka 3. člena Zakona o zunanjih zadevah možnost predlagati Državnemu zboru, da se opredeli do določenega zunanjepolitičnega vprašanja, pri čemer pa velja izpostaviti, da naša zakonodaja natančnega postopka priznanja druge države ne predpisuje. Iz tega jasno izhaja, da ima tovrstno priznanje v našem pravnem redu bolj značaj političnega kot pravnega vprašanja in je v prvi vrsti odvisno od vsakokratne politične volje.

V primeru razprave in odločanja o priznanju Države Palestine gre za novo situacijo v naši praksi oz. precedens, saj se razprava o priznanju neke države odvija na predlog skupine poslank in poslancev, ki datira že v junij 2015. Politično voljo za razpravo in odločanje o tem vprašanju prav v tem trenutku pa izkazuje zahteva za sklic izredne seje Državnega zbora iz marca 2018. Hkrati je potrebno poudariti, da gresta razprava ter nadaljevanje procesa priznanja Države Palestine v Državnem zboru z roko v roki s procesi na ravni vlade. Stališča in sklepi Vlade RS, ki jih je ta v zvezi s priznanjem Države Palestine sprejela v aktualnem mandatu, preden je začela opravljati tekoče posle, pričajo o podpori nadaljevanju postopka priznanja ter uresničevanju rešitve dveh držav. Priznanje države Palestine s strani vlade nikoli ni bilo označeno kot vprašljivo, temveč se ga je vezalo na izbiro najprimernejšega trenutka.

Medtem ko so številni parlamenti evropskih držav (mdr. Belgije, Francije, Grčije, Irske, Portugalske, Španije in Združenega kraljestva) ter Evropski parlament pozvali (svoje) vlade k priznanju Države Palestine, pa je v Republiki Sloveniji ravno Državni zbor tisti, ki sprejme končno in nepovratno odločitev glede priznanja druge države.

Trdno sem prepričan, da je po temeljitem premisleku glede trenutka, ki bi imel največji možni učinek za Državo Palestino, za oživitev, nadaljevanje in dokončanje bližnjevzhodnega mirovnega procesa ter za podporo vladavini mednarodnega prava, napočil najboljši in najprimernejši čas za pogumno ter načelno ukrepanje v službi države, državljank in državljanov ter vrednot, ki morajo biti trajnejše od mandatov naših političnih funkcij.

Sorodni članki