javni nastopi

Podprimo mlade v ustvarjalnosti: nagovor mladim in njihovim profesorjem v projektu SKOZ

Spoštovana ravnateljica Gimnazije Vič, mag. Alenka Krapež,
spoštovani profesor Tadej Legat in profesorica Alenka Mozer,
spoštovane profesorice in profesorji, dijakinje in dijaki
spoštovani gostje,

v čast mi je, da sem danes lahko tukaj in z vami. Predvsem zato, ker se boste v teh dveh dneh pogovarjali o tem, kako v slovenskem šolskem sistemu spodbujati nadarjenost in ustvarjalnost. Prav ta tematika je v hitenju za dosežki, točkami in standardizacijo v slovenskem šolskem sistemu prepogosto zapostavljena. To trdim tudi na podlagi svojih zdaj že dolgoletnih izkušenj kot asistent in docent na fakulteti ter oče dveh hčerk, ki sta zaključili vse tri stopnje izobraževanja. V Sloveniji smo nekako zapostavili celosten razvoj vseh učenk in učencev, dijakinj in dijakov ter študentk in študentov. Žal prepogosto tudi mi starši bolj kot k celostnem razvoju stremimo k temu, da je izobraževanje naših otrok usmerjeno za točno določen poklic, ali pa njihove dosežke zgolj primerjamo z njihovimi sovrstnicami in sovrstniki. In v tem je napaka. Mi, ki smo že malce starejši, se spomnimo, da je bila naša šola drugačna. Bila je tako vzgojna kot izobraževalna ustanova. Danes pa žal postajajo šole zaradi širših družbeno-ekonomskih in političnih, sistemskih in strukturnih spodbud in pritiskov, ne pa po lastni krivdi ali krivdi učiteljev in profesorjev, predvsem neke vrste instant veleblagovnice. Kjer sicer učenec, dijak ali študent dobi vse, kar se na policah nahaja, izgublja pa kritičen vpogled v in lasten pregled nad celoto. Zaradi preštevilnih dreves spregleda gozd. Tudi to je tisto, kar nas hromi kot družbo in kot državo.

Danes pa žal postajajo šole zaradi širših družbeno-ekonomskih in političnih, sistemskih in strukturnih spodbud in pritiskov, ne pa po lastni krivdi ali krivdi učiteljev in profesorjev, predvsem neke vrste instant veleblagovnice.

Sodobni problemi, s katerimi se soočamo, so kompleksni. Prav tako so zahtevni. Zato jih ne moremo reševati, če jih zgolj razstavljamo ali delimo na manjše delce, ampak jih moramo obravnavati celovito in s povezovanjem znanj, ki jih imajo ljudje iz različnih strok. Za takšno obravnavo pa ni dovolj le strokovno znanje, ampak je treba več. Imeti je treba tudi védenje o tem, kako določen problem sploh (pravilno) opredeliti, kako pristopiti k problemu, kako ga reševati – ter končno – kako ga rešiti. Pogosto znanje, ki ga dobimo v šolah, ne zadostuje. Neprestano se moramo izboljševati in naše znanje nadgrajevati, poglabljati ter obnavljati. Zato se moramo v šolah naučiti predvsem učiti se. Za življenje in skozi vse življenje.

Glede tega imamo tukaj veliko priložnost. Med nami oziroma pred vami, profesoricami in profesorji, so številni nadarjeni mladi. Nadarjeni ne le v smislu učnega uspeha, ampak posameznice in posamezniki s številnimi talenti. Te talente pa premalo in preredko razvijamo! Več moramo storiti na tem področju. A za to je treba obrniti načela našega izobraževalnega sistema. Od snovi moramo priti nazaj k dijakinji in dijaku, od znanja nazaj k védenju in medsebojnemu – čustvenemu in socialnemu – razumevanju. In k vsemu temu moramo dodati še ustvarjalnost, ki jo naravnanosti k učinkovitosti vse prevečkrat izloča. Z izjemo redkih pedagoginj in pedagogov naš šolski sistem premalo spodbuja ustvarjalnost in močne plati dijakinj in dijakov, preveč pa se osredotoča na standardizacijo. Ampak mi imamo pred seboj ljudi in ne izdelkov na ali za trg.

V šolah se moramo naučiti predvsem učiti se. Za življenje in skozi vse življenje.

Zato me, spoštovane profesorice in profesorji, še toliko bolj veseli uspeh projekta SKOZ. 62 šol in 2.000 mladih so navdušujoče številke. Če dodamo še to, da so bile dosežene v dveh letih, so še toliko bolj impresivne. A to ni dovolj, moramo storiti še več in bolje. Mladi imajo velik potencial, le okrepiti moramo naše kompetence pri tem, da ga prepoznamo, pripoznamo in razvijamo. Zato sem hvaležen, da ste se na Gimnaziji Vič odločili, da boste povezali več šol v enotno mrežo. Lahko bi se odločili, da boste imeli svoj evropski projekt, lahko bi se odločili, da boste sami stremeli k odličnosti, a ste razmišljali širše. Da lahko več šol skupaj naredi več dobrega. In s tem niste le odprli razprave o tem, kako delati z nadarjenimi mladimi posameznicami in posamezniki, ampak tudi razpravo o tem, kakšno družbo si želimo.

Moja poglavitna izkušnja iz nekaj mesecev dela v Bruslju, ki je neke vrste svet v malem, je, da lahko storimo več le, če bomo sodelovali. Vsak zase lahko naredi le omejeno, skupaj pa lahko premaknemo našo državo v smer trajnostnega razvoja, ki si ga želimo. Razvoja, kjer bodo v središču ljudje – z vsemi svojimi talenti in šibkostmi. Razvoja, ki bo družbo krepil, ter razvoja, ki bo pripomogel k temu, da bomo kot družba bolj odgovorni in solidarni – do starejših in mlajših, do okolja, predvsem pa do sočloveka. Kajti ključ za uspeh kakršnekoli družbe je predvsem v njeni kohezivnosti. Močnejši kot je njen najšibkejši člen, močnejša je celota. Močnejša kot je družba, večje premike lahko naredi za blaginjo vseh.

Več lahko storimo več le, če bomo sodelovali.

Spoštovane in spoštovani,

vse povedano ne pomeni, da formalno znanje ni potrebno. Je predpogoj in je sredstvo, ne more pa biti edini cilj. Stremeti moramo k temu, da predamo znanje kot orodje vsaki posameznici in vsakemu posamezniku ter jo ali ga naučimo vedno znova uporabljati. Pravzaprav ni dovolj le znanje, ampak mu je treba vedno znova dodajati tudi védnost, medsebojno razumevanje in veščine ali kompetence ter ustvarjalnost. S tako obogatenim orodjem lahko ustvarjamo dobra dela in lahko ustvarjamo družbo, ki bo nagradila vse tiste, ki so sami ambiciozni, ter spodbudila vse tiste, ki to morda na prvi pogled niso. Vsak med nami ima svoje želje in sanje. Naučiti se jih moramo prepoznati in razumeti. Zato je pomembno, da projekt SKOZ obstaja, saj omogoča, da v mladih iščemo številne talente, ki jih imajo. In že s tem spreminjamo prevladujoči trend. Dijakinjo ali dijaka tako ne oblikujemo po standardu ali standardiziramo, ampak standarde prilagajamo vsem dijakinjam in dijakom.

Spoštovane gospe in gospodje,

raznoliki talenti so potrebni za to, da bi družba delovala. Poskrbite, da jih skupaj razvijamo, predvsem pa ne dopustite, da mlade kdorkoli ukroji po svoji podobi.

Še enkrat se zahvaljujem vsem, ki ste ta projekt začeli, ga z žarom vodite, predvsem pa verjamete v to, da so otroci in dijaki naša prihodnost. Če jim bomo pomagali razvijati njihove talente, bo ta prihodnost svetlejša, kot si verjetno danes znamo predstavljati.

Tudi v bodoče vam želim veliko uspeha, predvsem pa ustvarjalnosti, in se veselim našega srečanja v Strasbourgu!

Sorodni članki