s sogovorniki

»IVANE, I AKO TI FALE ONA DVA, PRIMIT ĆEMO TE!«: Na poti k prvim večstrankarskim demokratičnim volitvam v Sloveniji

Poleg znanstvenih študij in oprijemljivih objektivnih (ponavadi in predvsem ekonomskih) analiz so za razumevanje nekdanjega družbenega gospodarskega in političnega sistema, predvsem pa prehoda iz slednjega v demokratično in prostotržno ureditev, pomembne tudi anekdote. Slednja se prične v vasi Miren pri Novi Gorici, v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Njene vaščane je prizadejala marsikatera usoda, ki je bila posledica političnega preigravanja velikih sil zaradi nehvaležne obmejne geografske pozicije. Ena izmed takih usod je bilo tudi začrtanje meje med Italijo in SFRJ po diagonali mirenskega pokopališča; političen nesmisel, ki se je krepko zažrl v povojne rane tamkaj živečih ljudi. Na vsako dejanje in odločitve v življenju vplivajo vzgoja in izkušnje. V tem prispevku se bomo sprehodili skozi Ivanovo zgodbo od začetkov SFRJ do prvih večstrankarskih demokratičnih volitev v Sloveniji.

Cerkev
Cerkev je, čeprav v prejšnjem sistemu potisnjena na stranski tir, imela izredno moč in vpliv v vaseh. Ivan je bil tako vzgojen v bogaboječem duhu. Beseda je bila sveta in vanjo se je verjelo. Že pri petih letih je vstajal zgodaj zjutraj in tekel k mežnarju, da sta šla skupaj zvonit. Od 7. do 14. leta je ministriral ob oltarju. Bil je prisoten ob krstih, porokah, zvonil je za dan mrtvih, ob velikih krščanskih praznikih ter pogrebih. Ti so bili posebno zanimivi, saj so potekali na (že prej omenjenem) mirenskem pokopališču. Ob pogrebih sta na jugoslovanski strani pokopališča stala ‘družeta’, v prevelikih ali premajhnih uniformah, na drugi strani žice pa dva karabinjerja, v pološčenih in teliranih uniformah. Razlika je bila očitna. Katoliška vzgoja ga je naučila spoštovanja, ubogljivosti, poslušnosti in ponižnosti.

Šola
Mirenska šola (osnovna šola in nižja gimnazija) je bila napredna. Zgrajena je bila še v času Avstro-Ogrske. Njene razrede je obiskovalo kar nekaj pozneje znanih imen Ivanove generacije, kot sta na primer Negovan Nemec in Oskar Kogoj. Miren je bil takrat napredno predmestje Gorice, poznano po čevljarjih. Učitelji in vodstvo šole so seveda strogo sledili ‘osvobodilnemu’ učnem načrtu. Ob prihodu tovarišice v razred so vsi vstali in glasno pozdravili: »Za domovino, s Titom naprej!« In tako dan za dnem.

Ivanovo otroštvo in mladost so zaznamovali pobegi vojaških obveznikov, ki so, namesto da bi odhajali na dolgoletno služenje vojaščine, bežali čez mejo. Ob dnevu JLA so s šolo obiskovali vojaške karavle, ki so bile postavljene ob mirenski meji z Italijo. Ob meji so se družili z graničarji, ki so le-to varovali. Šele kasneje je Ivan razumel, da ‘družeti’, kot so vaščani imenovali graničarje, niso čuvali meje, da kdo slučajno ne bi prestopil v Jugoslavijo, temveč so ‘čuvali’ Jugoslovane, da ne bi pobegnili iz svoje domovine.

V tistih letih je nastajala Nova Gorica. Maršal Tito jo je vedno s ponosom razkazoval neuvrščenim prijateljem. Ob vsakem obisku, kot je bil na primer tudi obisk etiopskega cesarja Haile Selassieja, je bilo treba stati ob glavni ulici in mahati z zastavicami ter glasno vzklikati. Znan je bil tudi obisk Maršala leta 1953 na Okroglici. To je bil odgovor Jugoslavije na Tržaško krizo. Na mitingu se je zbralo več deset tisoč ljudi. Ivan je bil zraven in se spominja nagovorov državnikov in vpitja množice.

Povojna petdeseta leta so bila zaznamovana s hudimi nesrečami predvsem otrok, ki so stikali za zakopanim orožjem in bombami. V tistem času je bilo često zaslediti pogovore na temo agrarne reforme in nacionalizacije. Počasi se je začela odpirati meja in razvila se je t. i. »economia di frontiera« (obmejna ekonomija) ali po domače: ‘šverc’.

Poklic
Iz Mirna je Ivan pri štirinajstih letih odšel v gostinsko šolo, v Izolo. Očetov načrt je bil, da se po zaključeni šoli vrne v domači kraj in ponovno odpre gostilno, ki jo je imel nekoč njegov nono. Mama se ni strinjala. Pisala je teti Zori v Ameriko, ki je dejala: »Pri nas v Ameriki pa ni treba šole za natakarja.« Kot natakarski vajenec v hotelu Belvedere je nekoč doživel nenapovedan obisk Maršala in Jovanke. Postregel jima je, po navodilih spremljajočega kuharja, s turško kavo. To je bila najdražja kava, ki jo je kadarkoli postregel. Namreč po odhodu Maršala in Jovanke se je na teraso vsulo najmanj 30 policajev, vojaških oficirjev in varnostnikov, ki so čuvali Tita. Jedli so in pili dolgo v noč, račun pa je bil poslan na občino.

Počasi se je začela odpirati meja in razvila se je t. i. »economia di frontiera« (obmejna ekonomija) ali po domače: ‘šverc’.

Končal je gostinsko šolo, vendar ni izpolnil očetove želje, saj ni želel biti gostilničar, ampak je imel nekoliko (za takratne razmere) višje ambicije, zato se je vpisal v hotelirsko šolo. Pri enaindvajsetih so mu ponudili mesto vodje hotela Marina, v Izoli. Sočasno s pogodbo o delu je dobil tudi odločbo za stanovanje. V tej odločbi je pisalo: »Tovariš Ivan se bo vselil s svojo tričlansko družino v trisobno stanovanje na naslovu Ulica oktobrske revolucije 19b.« (Tri-članske družine takrat (še) ni bilo). To je bil začetek kariere v takratnem turizmu. Njegov oče je kot trgovec in nekdanji vajenec pri judovskem trgovcu v Furlaniji v dvajsetih letih imel kar precej občutka za podjetništvo. Menil je, da je bila Ivanova podjetniška žilica zatrta v kali. Postal je socialistični direktor.

Vojska in Partija
Cerkvena in šolska vzgoja sta ga zaznamovali, kar se je odrazilo še zlasti v 70-ih letih, ko je pričel s služenjem 15-mesečnega vojaškega roka. Tako kot je verjel v Boga, je verjel v Tita in nato v vse tisto, kar je rekla Partija. Posledica privzgojene poslušnosti je bila, da je poslušal tudi v vojski. Po opravljeni ‘obuki’ v Somboru je bil premeščen v raketni divizjon Mladenovac. Dali so ga v kuhinjo, kjer je bil pomočnik in desna roka zastavniku Marovcu, ki je bil zadolžen za prehrano vojske in zalogo. Svoje delo je odlično opravljal, kar je nadrejeni tudi opazil. Rekel je: »Ivane, predložit ćemo te za partiju.« Ivan mu je odgovoril: »Druže zastavniče, to ne bo šlo, ker od sedmih zakramentov katoliške vere jih imam samo pet.« Pa je zastavnik dejal: »I, šta ti još fali?« Ivan se je pridušal in odgovoril: »Mašniško posvečenje in poslednje olje.« On pa odvrne: »Ivane, razgovarat ću ja sa komandantom mojorom.« Čez mesec dni pristopi in reče: »Ivane, razgovarao sam sa komandantom. I ako ti fale ona dva, primit ćemo te.« Torej s petimi zakramenti je bil sprejet v Zvezo komunistov. To je bilo leta 1973. Ob priliki je s ponosom pokazal očetu partijsko knjižico, ki mu je dejal: »Vrzi skozi okno v Vipavo!« Ivan še danes hrani svojo partijsko knjižico, napisano v cirilici, s tem da je zraven pripet listek 10 Božjih zapovedi.

Direktor
Takrat so na Slovenski obali poznali samo poletni turizem. Tako je Ivan tri zaporedne zimske sezone delal v Švici. Nabor pridobljenih znanj in izkušenj je bil izjemen. Posledica sezonskega dela v Švici je bila, da ga je delavski svet zaradi t. i. »dela pri kapitalistih« premestil s položaja vodje hotela Belvedere na delovno mesto receptorja. Septembra 1977 je nekega dne zazvonil telefon. Predstavil se je tovariš, ki je bil direktor SOZD-a večjega slovenskega turistično transportnega podjetja: »Vemo, da imate izkušnje v Švici. Potrebujemo direktorja za naš hotel na Avstrijskem Koroškem.« 15. oktobra 1977 je Ivan postal direktor Hotela Obir v Železni Kapli in poslovodja Južnokoroške turistične družbe. Popolnoma nepripravljen in nezadostno informiran o slovenski manjšini v Avstriji je 5 let uspešno živel in delal med manjšino (slovensko govoreči) in večino (nemško govoreči). Nepozabno doživetje. Dodobra je spoznal življenje, politiko, kulturo, turizem, gospodarstvo in predvsem težave tam živečih prebivalcev Avstrije. Spoznal je vse takratne politične in gospodarske voditelje manjšine, tako Narodni svet koroških Slovencev kot Zvezo slovenskih organizacij. V Železni Kapli je bilo 30 gostiln in lokalov. Nekateri proslovenski, drugi pronemški. Načeloma se niso dosti mešali med seboj. Hotel je biti odprt za vse in tudi sam je obiskoval vse gostilne, ne glede na jezikovno usmerjenost ali narodno pripadnost. V Celovcu, na Radetzkystrasse 26, se je nahajal jugoslovanski (danes slovenski) konzulat. Nekdo iz konzularnega osebja, iz Vojvodine, ki je sicer bil na sprejemih ponavadi zadolžen za županovo ženo, je nekoč pristopil do Ivana. »Ivane, jesi li ti u Partiji?« Rekel je, da je. »Da li plaćuješ članarinu?« Rekel je, da seveda, v Piranu. »Ne, ne, ti možeš to uplatiti na našom konzulatu.« Tako je vseh pet let bivanja v Železni Kapli vsak mesec obiskal konzulat, se javil na raport in ob tem plačal 400 šilingov članarine (za primerjavo, za 100 šilingov si dobil dunajski zrezek in pol litra vina). Ti sestanki so izgledali tako, da ko je vstopil v pisarno, je tovariš zaprl okno, prižgal tranzistor in spustil vodo v umivalniku. »Kaj pa delate?« je vprašal Ivan. »Da nas ne slušaju,« mu je odvrnil konzul. Tako je bilo vsak mesec, pet let.

Ivan je danes upokojen. In premišlja. Premišlja o stvareh, ki niso in ne morejo biti črno-bele.

Epilog v devetdesetih
Očitno je, da je bila ta pot do devetdesetih let in prvih demokratičnih večstrankarskih volitev v Sloveniji pripoved mnogoterih izkušenj in preizkušenj. In to verjetno za marsikoga, ki je več kot 40 let živel v določeni družbeni in politični ureditvi ter v določenem prepričanju. Kaj so Ivanu pomenile volitve v devetdesetih? Razmislek se odvija okoli vzporednice slednjih z ‘demokratičnimi’ volitvami po 2. svetovni vojni. Zdi se, kot da oboje, v njihovem najširšem pomenu, niso imele res prave teže. Prve zaradi ščink, pri čemer, kot so pripovedovali, nisi imel druge možnosti, kot da glasuješ, kar je bilo zaukazano. Na volišču je vsak dobil eno ščinko, ki jo je spustil v levo ali desno škatlo, med katerima pa je stal vojak. Ena škatla je bila obložena, tako da se zvok ščinke ni slišal. Če se je zvok zaslišal, je vojak z očesom namignil nadrejenemu, ki je to evidentiral. 8. aprila, leta 1990, so bile volitve demokratične in svobodne, kar pa morebiti ni ravno veljalo za volivce. Ti so imeli miselne zavore. Kako naj volimo, če nismo navajeni na svobodno mišljenje? Ali imamo sploh lastno voljo? Ali resnično razumemo, za kaj dejansko gre? Taka in podobna vprašanja so se porajala narodu morda še zlasti takrat, ko se je začelo z dodeljevanjem certifikatov in z lastninjenjem. Svobodo smo pozdravili, nismo pa vedeli, kaj bi z njo počeli.

Ivan je danes upokojen. In premišlja. Premišlja o stvareh, ki niso in ne morejo biti črno-bele.

*Avtor mi je to pismo poslal danes, po epošti. Objavljam ga z njegovim privoljenjem.
**Vir slik: Primorske novice in Delo.

Sorodni članki