Nagrajeno delo natečaja na temo demence #6

Prispevek stanovalke Doma za varstvo odraslih Velenje, Kristine Unterlehner.

 

SVETOVNI PROBLEMI

Danes smo se dobili,

da bi se o problemih pogovorili.

Stanujemo v velikem bloku,

rešitve bodo težke,

kot križanka »Sudoku«.

Ker se ne poznamo,

je lepo, da si roko podamo.

Vsi so prejšnje sklepe pozabili.

Noben se reda ne drži,

napake plačamo pa vsi!

Vsak reče, da pozabi,

luč ugas´nt če je ne rabi.

Voda teče, kar brez veze,

na števcu pa poraba leze.

Smeti pozabi vsak sortirat.

V keson se meče vse povprek,

ker hišnik nima časa na pretek,

tako tud´ on pozabi,

zakaj naj metlo uporabi.

Ne vem kaj naj v zapisnik pišem,

saj to se dvajset let ponavlja,

noben napake ne odpravlja.

Na koncu vsi smo b´li enotni;

ker peša naša eksistenca,

da vsega kriva je »demenca«.

 

MOJE RAZMIŠLJANJE O DEMENCI

Delala sem v gostinstvu v kuhinji. Delo je bilo težko in naporno. Delati sem morala veliko nedelj in vse praznike, zato sem se še bolj veselila upokojitve. Čeprav imam za moje delo in polno delovno dobo zelo nizko pokojnino, sem kot upokojenka živela umirjeno življenje. Vedno sem govorila, da bom svojo jesen življenja preživela v domu za ostarele.

Sin si je ustvaril svojo družino. Si zgradil hišo in se odselil.

Toda z leti je moja osteoporoza pokazala tudi slabe strani.  Vedno več sem potrebovala pomoči. Imela sem zelo dobre sosede. Kadar mi moji niso mogli pomagati, so mi pomagali sosedje. Prinesli so mi iz trgovine, odšli plačati položnice, iz poštnega predalnika prinesli pošto, pa tudi smeti so mi odnesli. Živela sem namreč v 14.nadstropju stolpnice. Tudi kosila so mi prinašali domov iz Doma za varstvo odraslih. Toda bolečine so bile vsak dan močnejše. Po zadnji hospitalizaciji sem odšla v Dom za varovanje odraslih.  Privajanje na nov način bivanja, je bilo zelo težko, vendar ob opazovanju ostalih stanovalcev doma, sem se s časoma tudi navadila na nov ritem življenja. V sosednji sobi živi 91 letna gospa Slava. Vedno je lepo oblečena, v laseh pa ima lepo rdečo okrasno špangico. Včasih gre zjutraj po 4 krat zapovrstjo z glavnikom v roki v kopalnico. Zakaj? Nato sem ugotovila, da nima rdeče špangice. Ko sem ji jo pomagala najti, si jo je dala v lase, pa je bilo celi dan vse vredu. To je bilo moje prvo srečanje z demenco, katere prej nisem dobro poznala in jo je bilo zelo težko prepoznati, če tega nisi navajen. Po tem opazovanju me je pričela demenca malo bolj zanimati.  Tudi jaz velikokrat kaj pozabim. Razmišljam kaj bo z mano, če postanem dementna? Kaj se mi bo dogajalo? Ali mi bo kdo pomagal? Pravijo, da je to bolezen staranja. Da demenca ni tek na kratke proge. Da je to organska bolezen staranja in zelo draga. Kako naprej? Če pa imamo v Sloveniji samo dva zdravnika geriatra. Po podatkih je diagnosticirane odkrite samo ena četrtina demence, tri četrtine pa je še skrite. Imamo tudi 33 tisoč Alzheimerjeve bolezni. (Podatki: dr. Pirtovšek na RTV Slovenija).

Pri nas v domovih so standardi in normativi zelo nizki za osebje v oskrbi in negi. Tudi plače imajo zelo male, zato vsi bežijo v druge poklice.

Ker je naš dom med tremi najstarejšimi v Sloveniji, je tudi notranja oprema že vsa iztrošena, dotrajana. Tako je tudi s kopalnicami, katerih je veliko premalo in so tudi nefunkcionalne. Prav zato se hodim kopat na oddelek za demenco. Na tem oddelku se tudi občasno družim z varovanci, ker me to področje zanima.

Delo na oddelku za demenco je zelo težko in naporno. Tu delajo lahko samo tisti z dobro dušo in velikim srcem. Medicinsko osebje mi je obrazložilo, da bolezen demence poteka v različnih fazah. Začetne so, da osebne stvari pogosto založijo, nato pa imajo občutek, da jim nekdo krade. Najpogosteje »izgubijo« založijo slušne aparate, zobne proteze, glavnike, nogavice, tudi copate, itd. … Potem pa se prične iskalna akcija. Bolniki z demenco imajo radi vedno isti dnevni ritem, iste zaposlene, tudi iste predmete katere takoj prepoznajo.

Nekateri bolniki- varovanci so tudi žaljivi, agresivni in glasni. Z njimi se je potrebno pogovarjati z zelo kratkim besednjakom, najbolje samo tri do štiri besede, ker več ne razumejo in se ne znajdejo.

Danes sva tudi z mojo sosedo gospo Slavo, zjutraj iskali zobno ščetko. Trdila je, da ji jo je nekdo ukradel. Našli sva jo v postelji pod blazino.

Ne morem si zamisliti kako zmore samo en tehnik in tri negovalke na oddelku z 38 dementnimi bolniki opraviti vso tekoče delo. Tukaj mora osebje delati vse. Delo ni »predalčkano« ali v okvirjih kot v drugih delovnih procesih ali organizacijah.

Najprej se jim zjutraj pomagajo se obleči, nato umiti zobe, po potrebi namestiti slušne aparate. Nato sledi zajtrk, pomoč pri hranjenju. Potem sledijo razne aktivnosti namenjene ohranjanju fizičnega in psihičnega stanja. Sledi pomoč pri malici in kasneje tudi pri kosilu.

Tukaj na oddelku za demenco se je danes gospa Iva spomnila, da mora nujno domov pospravit za Božič in speči potico. Na hitro je v potovalko zmetala vse njej najljubše stvari. Čevlje, bluzo, jopico, slike, zraven je tudi stlačila zelo lepo svežo lončnico »Božično zvezdo« na vrh pa še spalno srajco. Seveda je njen odhod reševala negovalka. Toda jaz sem videla samo bolnike z začetno ali srednjo stopnjo demence. Koliko težkega dela pa ima osebje z nepokretnimi, pa si ne znam predstavljati. Veliko negovalk in medicinskega osebja je zelo mladih. Nekatere tehtajo samo 50 do 60 kilogramov-sedaj si pa zamislite, kako težko ji je previti nepokretnega bolnika, kateri tehta med 80 in 90 kilogramov. Toda to je samo delček težkega opravila katerega opravljajo.

To je po mojem mnenju tudi eden izmed vzrokov, da se mladi ne odločajo za ta poklic. Težko delo, seveda pa so na prvem mestu zelo nizke plače in nizki normativi.

Ko tako razmišljam, pa čeprav še nimam demence, kdo pa bo meni pomagal iskati glavnik, zobno ščetko, mi pomagal da se oblečem? Ali bo na razpolago, -če bom sčasoma nepokretna- kakšna fizioterapevtka, da mi bo pomagala pri razgibavanju? Me bo kdo nahranil, če se ne bom mogla sama? Ob vseh teh mislih, me občasno kar pošteno stiska v prsih, če se ne bo v kratkem času kaj spremenilo na boljše. Priznam, predstavljala sem si, da bo moje življenje na starost v domu lepše in kakovostnejše, da nebi živela in vegetirala kot stara travica, ki čaka, da jo pokosi usoda.

Zato iskreno upam, da bo naši vladi po dvajsetih letih pripravljanja zakona o celostni oskrbi starejših, to končno uspelo.

Kristina Unterlehner, 75 let