Nagrajeno delo natečaja na temo demence #7

Prispevek stanovalke Doma Danice Vogrinec, Ide Sitar:

IZPOVED STANOVALKE, KI JE SKRBELA ZA DEMENTNEGA MOŽA

Kako se je začelo, oziroma kako sem prepoznala demenco pri svojem možu.

Bilo je leto 2009, takrat sem opazila, da je mož večkrat v krajšem času povedal isto stvar. To mi je dalo misliti in ko se je to ponavljalo iz dneva v dan, sem pomislila, da je dementen. V tistem času mi je velikokrat pripovedoval zgodbo iz svojega otroštva, ki pa je jaz nisem poznala. Pripovedoval je, da je kot otrok služil pri kmetih. Zgodbo je ponavljal dan za dnem. Tako nekako se spomnim začetkov njegove demence.

Kasneje se je dogajalo, da se je zbujal  ponoči, se preoblekel in želel domov, domov, domov,…

Moj mož je bil zelo pozoren in dober mož, zato sem bila še toliko bolj presenečena, ko me je začel obtoževat, da sem zapravila ves denar, avto…, kaj hitro sem spoznala, da so tudi to znaki demence. Vsakič, ko mi je očital zapravljanje, sem mu pritrdila, on pa se je potolažil.

Najbolj pa sem se prestrašila, ko je odšel od doma, češ da gre na sprehod in ga več ur ni bilo nazaj. Vrnil se je po dolgih štirih urah, meni pa se je zdelo, kot da ga ni bilo celi dan. Ko se je končno vrnil, mi je pripovedoval o široki vodi in mostu, kako je iskal park in očitno ga je iskanje parka pripeljalo domov, saj smo živeli poleg Mestnega parka.

Z dementnim možem sem živela dve leti, leta 2011 je zaradi pljučnice umrl.

Ida Sitar