Primerna skrbnost in odgovornost podjetij bi kot načelo morala postati integralni del poslovnega modela in operacij podjetij tako znotraj Unije kot v odnosu do tretjih držav, v skladu z določili iz ustanovnih pogodb EU. Kljub številnim aktom mehkega prava (priporočil, smernic, deklaracij) na mednarodni, regionalni in EU ravni obstajajo podjetja, ki se uresničevanja omenjenega načela lotevajo stihijsko, pomanjkljivo ali celo na način psevdo-družbene odgovornosti, s tem ko njihovo delovanje vpliva na (ireverzibilno) okoljsko degradacijo in (tudi posledično) spoštovanje človekovih pravic. Zato pozdravljam napore in prizadevanja Evropskega parlamenta za sprejetje zakonodajnega okvira na tem področju, saj je očitno, da zgolj prostovoljne zaveze ne delujejo. Istočasno je v tem okviru potrebno okrepiti tudi dostop do učinkovitega pravnega varstva prizadetim posameznikom ali skupnostim, ki so žrtve neodgovornega ravnanja podjetij. Za učinkovitost teh mehanizmov (na ravni EU) se zavzemam tudi neposredno pri oblikovanju predloga revizije Aarhuške uredbe, katere namen je izboljšati dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah in s tem omogočiti pravočasno preprečevanje okoljske škode, še preden bi ta imela resne posledice za ljudi. Menim namreč, da je od razpoložljivosti in učinkovitega delovanja takih mehanizmov, s katerimi stremimo k najvišjim možnim okoljevarstvenim standardom, ne nazadnje odvisna uresničitev ambicioznega zelenega prehoda ter gospodarske transformacije, ki smo jo začrtali v okviru evropskega zelenega dogovora.