Prvonagrajeni esej natečaja Evropska unija mladih (#1)

Prvo mesto v kategoriji esej na natečaju poslanca Evropskega parlamenta dr. Milana Brgleza Evropska unija mladih, ki je potekal v letošnjem šolskem letu, je osvojil Nik Turšič, dijak Gimnazije Šentvid. Z dovoljenjem avtorja nagrajeno delo objavljamo spodaj.

Opomba: gre za enega od dveh prvonagrajenih esejev letošnjega natečaja.


EVROPSKA UNIJA MLADIH

Prihodnost Evropske unije predstavljamo mlajše generacije. Pa smo v tej prihodnosti dovolj opaženi oziroma ali nas je vredno opaziti?  Mišljenje, da mladi nimamo dovolj izkušenj ali znanja, da bi naše mnenje imelo vrednost, se je mnogo let kot zapuščina prenašalo z generacije na generacijo. Menim, da danes ne bi smelo več biti tako, saj smo mladi na nekaterih področjih bolje informirani od starejših. Ključ do uspeha je v tvornem sodelovanju starejše in mlajše generacije.

Ključna sprememba, ki loči starejše in mlajše generacije, je dostopnost do informacij. S sodobno tehnologijo ni bilo še nikoli lažje kot danes izvedeti za katero koli dejavnost, posameznika ali dogodek kjerkoli na svetu in v katerem koli časovnem obdobju. Danes lahko informacije pridobimo v samo nekaj sekundah iz raznolikih virov, medtem ko je bilo včasih temu treba nameniti bistveno več časa in izbirati daljše poti. Priložnost, ki jo nudi sodobna tehnologija, je, da lahko kdor koli osvoji skoraj kakršno koli znanje, ki je na voljo. Zaradi tega smo mlajše generacije veliko bolje informirane, ne samo o delovanju sveta, ampak tudi o izkušnjah drugih. Zaradi tega mlajše generacije pri sprejemanju odločitev ne izhajamo samo iz svojih izkušenj, ampak tudi iz izkušenj tistih, katerih obstoj je velikokrat spregledan: skupine, kot so trans posamezniki in drugi deli lgbt+ skupnosti, ki se morajo vsakodnevno boriti za svojo golo pravico do obstajanja;  manjšine, ki so deležne dnevnih diskriminacij zaradi svoje kože in videza; ženske, ki se danes srečujejo z nevarnostmi, ki jih prinaša še vedno prisotna androcentrična kultura. S sodobnimi mediji vedno bolj prihaja v ospredje obstoj takih posameznikov, kar pomeni, da se današnja družba hitro spreminja, da ne služi samo tistim, ki imajo privilegij ”normalnosti”, kot so jo definirale starejše generacije. S tem ne poskušam izpodbiti truda posameznikov, ki želijo izboljšati življenje posameznikov, ki so bili mnogokrat spregledani, ampak izpostaviti ta trud, ki ga mlajše generacije želijo nadaljevati in ustvariti boljše življenjske pogoje za vse.

Kljub velikemu tehnološkemu napredku pa ena glavnih težav v odnosu med Evropsko unijo in mladino ostaja ravno komunikacija. Pomanjkljivosti v  komuniciranju med voditelji naše države in tudi poslanci Evropske unije ter državljani so se s pandemijo samo še povečale. Voditelji so nam sporočali odločitve, ki se niso obdržale več kot en dan. Predstavljali so nam ukrepe, ki v praksi niso imeli zadostnega učinka, a so jih kljub temu obdržali. Predstavljali so nam napačne številke, ki so vzbujale strah, kar je čez čas pri ljudeh ustvarilo stalne občutke nervoze. O pomanjkanju odgovornosti državljanov so govorili isti politiki, ki so se kmalu po tem branili pred kriminalnimi preiskavami in obtožbami. Predstavniki soočanja s problematiko covid-19 so bili posamezniki, ki so velikokrat objavili neresnične informacije ali kritizirali novinarje, ker niso ustvarili zadostne propagande. Zaradi takšnih primerov se je ustvarila razdvojenost med ljudmi, ki niso vedeli, kateri viri informacij so legitimni in kateri ne. Ljudje niso bili pravilno in zadostno informirani. Vprašanja posameznikov niso dobila odgovorov od organizacij, ki so vodile soočanje s težavami zaradi koronavirusa. Odgovornost se je prelagala s posameznikov z izgovorom, da samo sledijo navodilom, ki jih tudi sami niso v celoti razumeli ali vanje celo niso verjeli. Voditelji so ignorirali skrbi staršev, ki niso vedeli, kako bi zaščitili svoje otroke, in ignorirali so tiste strokovnjake, ki so izpostavljali nevarnosti zaradi nepravilne nošnje mask in opozarjali na resne negativne posledice za zdravje ljudi. Posamezniki, ki so na te skrbi opozorili, so bili velikokrat utišani; utišali pa so jih po navadi tisti, ki niso imeli zadostnih informacij. Tudi zaradi tega se je strah ljudi spremenil v frustracije, te pa so vodile v proteste, ki tudi niso bili pravilno obravnavani. Vlada je ustvarila vtis, da se ni sposobna soočiti z množico, saj je raje kritizirala policijo zaradi premalo agresivnih pristopov. Zaradi vseh teh primerov so ljudje izgubili zaupanje v vodstvo države in posledično tudi v vodstvo Evropske unije. V prihodnosti sta zato potrebna večja transparentnost v komunikaciji in tudi boljše zastopanje interesov prebivalcev.

Mlade generacije smo se zaradi teh izjemnih okoliščin počutile še bolj zapostavljene, saj je naša prihodnost vedno bolj negotova. Starejše generacije rade kritizirajo mlade glede naše zavezanosti do dela. A danes je vedno več prekarnega dela, kar pomeni, da nimamo enakih možnosti za napredovanje v nekem podjetju, kot so jih imele prejšnje generacije. Tako imamo manj varnosti glede zaposlitve in posledično tudi nižjo socialno varnost. Današnji svet je nam mladim finančno vedno težje dosegljiv. Dejstvo je, da danes v večini držav večinski delež prebivalstva predstavlja del srednjega ekonomskega razreda, ki se počasi spušča v nižjega. Mladi tako ne računamo več na eno samo službo, ki nam bo omogočala udobno življenje, ampak na več različnih virov prihodka. Poleg tega je danes s hitrim razvojem tehnologije težko določiti, katere službe oz. karierne poti so vredne ¨zasledovanja¨. Na ta vprašanja nima nihče točnega odgovora, kar pomeni, da moramo biti mladi vedno bolj sposobni hitrega prilagajanja svojemu okolju.

Mladi danes težko verjamemo v ljudi, ki vodijo svet z večanjem števila ekoloških kriz. S posledicami globalnega segrevanja se tisti, ki imajo moč ustvariti resne spremembe, ne želijo soočiti. S tem pošiljajo sporočilo, da stanje ni dovolj resno, da bi si zaslužilo zadostno pozornost, kar pa pomeni, da se bo s težavami narave morala ukvarjati mlajša generacija. Današnja politika velikokrat vzpostavlja neke kompromise med naravo in kapitalom, ki pa za preprečevanje ekoloških kriz ne zadostujejo, kar pomeni, da se stanje poslabšuje. To pa prinese ceno, ki jo plačujejo tisti, ki sami nimajo moči ustvariti zadostne spremembe, ampak se lahko samo poskušajo prilagoditi, kar pa v veliko primerih ni učinkovito.

Za reševanje problematike razmerja med pričakovanji mladih in politiko Evropske unije so potrebne sistematske spremembe, ki niso lahko dosegljive. Glavni cilj Evropske unije je doseči varnost in stabilnost za vse. A to mora dokazati. Dokaz, da Evropska unija misli resno, bi bile spremembe v državah, kot je Poljska, ki želi ustvariti okolje, ki ni varno za člane lgbt+ skupnosti, ali odprava korupcije znotraj svojih političnih organizacij. Spremembe bi bile hitreje izvedljive, če bi ljudje pridobili boljšo izobrazbo o delovanju naše družbe, in sicer bi morali z ozaveščanjem o aktivnem državljanstvu začeti že  v nižjih razredih osnovnih šol. To bi sčasoma ustvarilo večjo toleranco znotraj skupnosti, pa tudi večjo kompetentnost ljudi za soočanje s težavami modernega sveta.

Prihodnost smo mladi. Prav zaradi tega bi morali mladi zasesti politične položaje blizu tistih, ki sprejemajo odločitve znotraj Evropske unije. Na ta način bi se mladi, ki kažejo potencial za politično udejstvovanje,  lahko učili od svojih predhodnikov. Mladi želimo biti informirani in vpleteni in nočemo ponavljati napak iz preteklosti.

Avtor: Nik Turšič, 4. E, Gimnazija Šentvid, Ljubljana